Število čebel delavk v čebelji družini se med letom močno spreminja. V dobro razviti družini je ob vstopu v zimo približno 20.000 do 25.000 čebel. Do zgodnje pomladi, navadno v začetku marca, se ta številčnost zmanjša na približno 12.000 do 15.000 čebel. V času glavnih paš pa lahko močna družina doseže vrhunec razvoja s 40.000 do 60.000 čebelami.
Cilj vsakega čebelarja je, da družine spomladi vstopijo v razvoj z dovolj čebelami, dobro matico, zadostnimi zalogami hrane in s čim manjšo obremenitvijo z varojo. Le taka družina lahko hitro razširi zalego, vzredi številne pašne čebele in izkoristi potencial spomladanskih ter zgodnjepoletnih paš.
Vendar se močna družina ne ustvari spomladi. Ustvari se mnogo prej – v drugi polovici poletja in jeseni. Takrat čebelar z odločitvami o prostoru za zaleganje, krmljenju, zatiranju varoj, menjavi slabih matic in združevanju šibkih družin neposredno odloča o tem, kakšne čebele bodo prezimile.
Pri tem ni pomembno le število čebel. Ključno je, da so zimske čebele vitalne, dobro prehranjene, fiziološko mlade in čim manj izčrpane. Zimska čebela ni samo jesenska čebela, temveč posebej pripravljena dolgoživa čebela z razvitim maščobnim telesom in ohranjenimi krmilnimi žlezami. Prav te čebele bodo v najtežjem delu leta vzdrževale zimsko gručo, spomladi pa vzredile prvo generacijo mladih čebel.
Najpomembnejše so čebele, vzrejene konec poletja
Raziskave o življenjski dobi čebel, ki prezimujejo, kažejo, da čas izleganja močno vpliva na njihovo sposobnost preživetja zime in sodelovanja pri spomladanskem razvoju družine.
Po podatkih, ki jih v starejši sovjetski čebelarski literaturi navaja S. A. Rozov, sovjetski čebelarski avtor in raziskovalec, je smrtnost čebel glede na čas izleganja približno naslednja:
Iz teh podatkov je razvidno, da so za prezimovanje najdragocenejše čebele, ki se izležejo konec avgusta in v septembru. Te čebele imajo največ možnosti, da dočakajo pomlad in sodelujejo pri vzreji prve spomladanske zalege.
Za čebelarja to pomeni zelo jasno nalogo: v juliju in avgustu mora družini omogočiti razmere, v katerih bo matica lahko zalegala, čebele pa bodo lahko vzgojile kakovostne dolgožive zimske čebele. Če v tem času družino izčrpavamo, zamujamo s krmljenjem ali dovolimo preveliko razmnožitev varoj, bomo posledice praviloma videli šele pozimi ali zgodaj spomladi – ko je za ukrepanje pogosto že prepozno.
Priprava na zimo se začne že po glavni paši
V slovenskih razmerah se resna priprava na zazimitev začne po koncu glavnih paš, pogosto že v juliju oziroma najpozneje v začetku avgusta. V tem obdobju se v naravi pogosto zmanjša dotok nektarja, matica lahko omeji zaleganje, varoja pa dosega vedno večjo številčnost.
Čebele, ki se izležejo iz julijske zalege, imajo pomembno nalogo: oskrbeti morajo avgustovsko in septembrsko zalego, iz katere se razvijejo dolgožive zimske čebele. Če so julijske čebele dobro hranjene in če ima družina dovolj prostora, bo tudi vzreja zimskih čebel boljša.
Matica mora imeti v drugi polovici poletja dovolj praznih, primernih celic za zaleganje. Če je plodišče zapolnjeno z medom, mano ali sirupom, se zaleganje prehitro zmanjša. Zato mora čebelar pri pregledih oceniti razmerje med zalego, hrano in prostorom za nadaljnje zaleganje.
Pri močnih družinah v AŽ-, LR- ali drugih standardnih panjih je zaželeno, da imajo konec julija približno 5 do 6 satov pretežno pokrite zalege. Takšne družine imajo dobro izhodišče za vzrejo zimskih čebel, seveda ob pogoju, da so zdrave, imajo kakovostno matico in niso prekomerno obremenjene z varojo.
Pravočasno krmljenje
Če v naravi ni dovolj hrane, moramo družinam pravočasno dodati sladkorno raztopino. Namen krmljenja ni le polnjenje zimskih zalog, temveč tudi razbremenitev zimskih čebel. Hrano naj predelajo predvsem poletne čebele, ne pa dolgožive zimske čebele, ki jih potrebujemo za prezimovanje in spomladanski razvoj.
Zamujeno krmljenje v drugi polovici septembra lahko povzroči, da morajo zimske čebele predelovati večje količine sladkorne raztopine. S tem porabljajo energijo in telesne zaloge, ki bi jih morale ohraniti za zimo in zgodnjo pomlad.
Količina potrebne hrane je odvisna od tipa panja, moči družine, pašnih razmer, lege čebelnjaka in lokalnega podnebja. Zato naj čebelar ne krmi po občutku, temveč naj oceni zaloge v panju. Dobro je, da so osnovne zimske zaloge urejene že do konca avgusta oziroma v začetku septembra, pozneje pa se opravljajo le še potrebne dopolnitve.
Varoja – odločilni poletni dejavnik
Pri vzreji zimskih čebel ne smemo govoriti samo o hrani. Enako pomembno je pravočasno in učinkovito obvladovanje varoje.
Varoja ne škoduje samo s sesanjem hemolimfe oziroma maščobnega telesa, temveč predvsem kot prenašalka virusov. Če se zimske čebele razvijajo v zalegi, ki je močno obremenjena z varojo, bodo pogosto krajše živele, slabše prezimile in imele manjšo sposobnost vzreje spomladanske zalege.
Zato mora čebelar spremljati napadenost z varojo in ukrepati pravočasno, po končanem točenju in skladno z veterinarskimi navodili ter dovoljenimi sredstvi. Pozno jesensko ali zimsko zatiranje je pomemben del oskrbe, vendar samo po sebi ne more popraviti škode, ki jo varoja povzroči že med vzrejo zimskih čebel.
Avgustovsko zaleganje je naložba v pomlad
V dobrih razmerah lahko matica v avgustu dnevno odloži več sto jajčec. Pri močnih družinah je zaželeno, da imajo konec avgusta več satov zalege, iz katere se bodo izlegle čebele, namenjene prezimovanju.
Te čebele morajo biti čim manj obremenjene z delom, ki jih izčrpava. Če zimske čebele niso predelovale večjih količin sladkorne raztopine, če niso bile pretirano obremenjene z vzrejo pozne zalege in če so se razvijale ob zadostni količini kakovostnega cvetnega prahu, ostanejo fiziološko mlade. Imajo bolje razvito maščobno telo, več beljakovinskih rezerv in ohranjene krmilne žleze.
Prav te lastnosti odločajo o tem, ali bo družina februarja in marca sposobna hitro začeti razvoj ali pa bo zastala, čeprav bo v panju na prvi pogled še vedno nekaj čebel in hrane.
Prezimovanje močne družine
Močna družina z 20.000 do 25.000 čebelami oblikuje strnjeno in stabilno zimsko gručo. Takšna gruča lažje vzdržuje potrebno mikroklimo, porabi manj energije na posamezno čebelo in se lažje pomika za hrano.
V močni družini je obremenitev posamezne čebele manjša. Čebele lažje ohranjajo toploto, počasneje se izčrpavajo in imajo boljše možnosti, da dočakajo obdobje spomladanskega razvoja. Tudi matica je v močni, dobro oskrbljeni družini varnejša, saj jo obdaja dovolj čebel, ki vzdržujejo ustrezno temperaturo in oskrbo.
Šibke družine imajo povsem drugačne težave. Manjša gruča težje ohranja toploto, posamezne čebele so bolj obremenjene, poraba hrane na čebelo je lahko večja, gibanje gruče po satju pa je oteženo. Če se gruča ob hladnem obdobju odmakne od hrane, lahko družina propade tudi takrat, ko je v panju še dovolj zalog.
Moč izzimljene družine določa spomladanski razvoj
V zimskih in zgodnje spomladanskih razmerah je vzreja zalege za čebele velik napor. Za vzrejo ene mlade čebele je potrebnih več zimskih čebel, saj morajo greti zalego, pripravljati hrano za ličinke in vzdrževati mikroklimo v plodišču.
Na začetku leta se zalega razvija predvsem iz telesnih rezerv zimskih čebel, pozneje pa vse večjo vlogo dobijo svež cvetni prah, medičina in zaloge v panju. Zato je pomembno, da ima družina ob prvem spomladanskem razvoju dovolj hrane in da čebelar s prezgodnjim širjenjem ne poruši toplotnega ravnovesja.
Močne družine v ugodnih razmerah v začetku marca pogosto dosežejo prelomno razvojno točko. To je trenutek, ko se začne izlegati več mladih čebel, kot jih dnevno odmre. Od tu naprej se družina razvija vse hitreje. Matica povečuje zaleganje, mlade čebele prevzemajo naloge v panju, zimske čebele pa se postopoma iztrošijo.
Popolna zamenjava zimskih čebel z mladimi spomladanskimi čebelami se običajno zaključi v aprilu, odvisno od vremena, paše, moči družine in oskrbe.
Zakaj je močna družina uspešnejša od šibke?
Kaj naj čebelar preveri pred zimo?
Pred zazimitvijo naj čebelar pri vsaki družini oceni:
- moč družine
kakovost in starost matice
obseg zalege v poznem poletju
količino in razporeditev hrane
prisotnost cvetnega prahu
napadenost z varojo
zdravstveno stanje zalege
primernost satja
tesnjenje panja in zaščito pred škodljivci
Šibkih, brezmatičnih ali bolnih družin ni smiselno za vsako ceno ohranjati do pomladi. Pogosto je boljša rešitev pravočasno združevanje z močnejšimi družinami, menjava matice ali druga strokovna odločitev glede na stanje v panju.
Čebelar naj si zapomni preprosto pravilo: družina, ki jeseni komaj preživi, spomladi redko postane dobra gospodarska družina. Družina, ki v zimo vstopi močna, zdrava in dobro oskrbljena, pa ima veliko več možnosti za uspešen razvoj in dober izkoristek paše.
Zaključek
Uspešno prezimovanje ni naključje. Je rezultat pravočasnega in premišljenega dela čebelarja.
Močne zimske čebele se ne vzredijo pozimi, temveč konec poletja. Julij, avgust in september so zato odločilni meseci za naslednjo čebelarsko sezono. V tem času moramo družinam zagotoviti dovolj prostora za zaleganje, zadostno in pravočasno prehrano, kakovosten cvetni prah, mlado in dobro matico ter predvsem nizko obremenitev z varojo.
Spomladi ne rešujemo več napak iz poletja. Spomladi samo vidimo njihove posledice.