Smreka (Picea abies) je eno najbolj pogostih dreves v naših gozdovih. Njena naravna rastišča so sicer predvsem v gorskih območjih s hladnejšo klimo, na večino območij kjer raste sedaj pa so jo prinesli v zadnjih dveh stoletjih. Zaradi hitre rasti in splošne uporabnosti je namreč ena bolj zaželjenih drevesnih vrst. Kljub splošni razširjenosti in uporabnosti pa v zadnjih letih in desetletjih številni negativni dejavniki vplivajo na smrekove sestoje po državi. Vremenske ujme, spreminjanje podnebja in škodljivci namreč kritično vplivajo na stanje smrekovih sestojev, predvsem na rastiščih na katerih prej naravno ni bila prisotna.
Smreko prepoznamo po značilnih visečih storžih, spiralno nameščenih iglicah in značilnem lubju. Storži so lahko dolgi do 16 cm visijo z vej z vrha krošnje. Smreke imajo polni obrod na vsaka tri do štiri leta, na hladnejših rastiščih pa lahko celo na osem let. Storži dozorijo v oktobru istega leta, kot cvetijo. Odpirati se začnejo v februarju in takrat krilata semena naokrog raznaša veter in ptice. Smreka lahko zraste v izjemno visoko drevo. Najvišja v Sloveniji raste v strmi grapi v Zgornji Orlici na Ribniškem Pohorju in je z 61,80 metra višine tudi najvišja smreka v celotni osrednji Evropi. Obseg drevesa v prsni višini meri 354 cm, premer v prsni višini pa 108 cm.
Smreka je pomembno drevo tudi za čebele in čebelarje. Ob ugodnih pogojih lahko paša na smreki daje odlična točenja smrekovega medu, ki pa ga je žal zaradi slabega razvoja povzročiteljev medenja, vremenskih pogojev in slabšega stanja smrekovih sestojev v zadnjih letih malo. Meseca, pomembna za medenje smreke, sta sicer predvsem maj in junij, mano pa izločajo različne vrste ušic ter mali in veliki smrekov kapar. Da se na smrekovih vejah dogaja nekaj za čebele in čebelarje zanimivega so opažali že pred stoletji. Tako že Peter Pavel Glavar piše da »nekatera, vendar redka leta rodita smreka in jelka za iglami nekakšne rjave okrogle bule, v velikosti leče, ki so močno medene; druga leta potita za iglami nekakšno medno mokroto«
Najpomembnejši povzročitelji medenja na smreki so tako veliki smrekov kapar (Physokermes piceae Schrk.), mali smrekov kapar (Physokermes hemicryphus Schrk.), velika črna smrekova ušica (Cinara piceae Panz.), rdečerjava puhasta smrekova ušica (Cinara pilicornis Htg.), zelenoprogasta smrekova ušica (Cinara cistata Bckt.), sivozelena lisasta smrekova ušica (Cinara pruinosa Htg.), močnopuhasta smrekova ušica (Lachniella costata Zett.).
SMREKOV MED
Čeprav v zadnjih letih bolj redkost, je pravi smrekov med zelo iskan in cenjen. Smrekov med je povsem maninega izvora. Je rdečerjave barve in ima sijočo površina. Med je vedno bister (motnost kaže, da vsebuje tudi mano drugih rastlin) in po navadi ne kristalizira, je zelo vlečljiv in se lepi na jezik in nebo. V smrekovem medu je zaznaven nežen vonj po sirupu iz smrekovih vršičkov, smoli, lubju iglavcev, po suhih nežveplanih marelicah, lahko pa tudi blag vonj po mleku v prahu. Včasih je lahko zaznaven vonj po postanem, po vlažni krpi, plesni, humusu. Okus medu je srednje sladek in šibko do srednje, lahko tudi do močno kisel in je srednje obstojen. V medu je zaznavna aroma po sirupu iz smrekovih vršičkov, smoli, zeliščnih bonbonih, zeliščnem čaju, praženi kavi, suhem sadju, figah, kavnih bonbonih. Včasih je nekoliko odbijajoča, saj spominja na mokro živalsko dlako ali slino. Električna prevodnost smrekovega medu mora biti več kot 0,8 mS/cm, v povprečju pa se giba okrog 1,3 mS/cm.
Simon Golob
Svetovalec specialist za tehnologijo čebelarjenja,
Čebelarska zveza Slovenije
Javna svetovalna služba v čebelarstvu
