Slepim in slabovidnim predstavljene možnosti za usposabljanje preizkuševalcev medu
V sredo, 10. junija 2026, je v Čebelarskem centru Čebelarske zveze Slovenije na Brdu pri Lukovici potekal dan odprtih vrat, namenjen predstavitvi možnosti usposabljanja slepih in slabovidnih preizkuševalcev medu. Dogodek je bil organiziran na pobudo predsednika ČZS Boštjana Noča in je predstavljal nadaljevanje večletnega uspešnega sodelovanja med Čebelarsko zvezo Slovenije in Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije.
Dogodka se je udeležilo 11 slepih in slabovidnih oseb ter več spremljevalcev. Udeleženci smo najprej prisluhnili zanimivemu teoretičnemu delu, v katerem smo spoznali glavne vrste slovenskega medu, njihove značilnosti in posebnosti ter delo strokovnih ocenjevalnih komisij. Poseben poudarek je bil namenjen pomenu senzoričnega ocenjevanja medu in vlogi preizkuševalcev pri zagotavljanju kakovosti. Boris Potočnik, ki je svetovalec specialist za zagotavljanje varne hrane pri Čebelarski zvezi Slovenije, je na strokoven, a razumljiv način predstavil postopek določanja lastnosti vzorcev medu.
V nadaljevanju smo se tudi sami preizkusili v pokušnji različnih vrst medu in ugotavljanju njihovega izvora. Poskusili smo: akacijev, lipov, hojev, gozdni, cvetlični, kostanjev in ne tako pogost: ajdov med. Izkušnja je bila izjemno zanimiva, hkrati pa smo hitro ugotovili, da prepoznavanje posameznih vrst medu ni enostavna naloga. Zahteva veliko znanja, vaje, učenja ter izostreno pozornost do okusov in arom. Med sedaj okušamo drugače kot pa smo ga pred delavnico. Udeleženci so omenili, da so presenečeni, na koliko stvari moraš biti pozoren pri preizkušanju medu, v kolikšni meri se lahko med razlikuje od drugega medu in določanje vrste medu je zahtevna naloga. Zavedajo se, da je potrebno narediti še kar nekaj korakov, da lahko postaneš izučen preizkuševalec medu. Ena izmed udeleženk je komentirala, da kljub temu, da ne vidi, je vseeno ob okušanju zaprla oči in se tako lažje prepustila notranjim občutkom.
Udeleženci smo bili navdušeni nad strokovno pripravljenim programom in odprtostjo predstavnikov Čebelarske zveze Slovenije. Izkazali so veliko mero gostoljubnosti. Iskrena zahvala gre ČZS za to neprecenljivo izkušnjo in priložnost, da smo lahko od blizu spoznali področje, na katerem bi slepi in slabovidni lahko v prihodnje pomembno prispevali s svojimi sposobnostmi.
Dogodek je pokazal, da med slepimi in slabovidnimi obstaja interes za tovrstna usposabljanja in kar nekaj jih ima že kakršnekoli izkušnje z medom in njegovimi izdelki. Številne ideje za prihodnje sodelovanje ter pozitivni odzivi udeležencev nakazujejo, da si želimo tudi konkretnih nadaljnjih korakov. Verjamemo, da bi se iz te pobude lahko razvile nove oblike sodelovanja med Čebelarsko zvezo Slovenije in Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije, v korist obeh organizacij in širše družbe.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
ODZIVI UDELEŽENCEV
“Med je slastno živilo, s katerim si lahko posladkamo naš vsakdan. Od te informativne in zanimive delavnice dalje, bom doživljala med in njegovo uživanje oz. okušanje drugače kot prej.”
- B.
»Zahvaljujem se predstavnikom Čebelarske zveze Slovenije za odlično organizacijo predstavitve možnosti usposabljanja
slepih in slabovidnih preizkuševalcev medu. Seznanila sem se s številnimi novostmi, na katere pred tem nisem dala veliko poudarka, oziroma si nisem predstavljala, na koliko dejavnikov moraš biti pozoren v vlogi preizkuševalca medu.«
- C.
”V sredo, 10. junija 2026, sva se udeležila predstavitve možnosti usposabljanja slepih in slabovidnih oseb za preizkuševalce medu. Srečanje sta organizirali Čebelarska zveza Slovenije in Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije.
V prijetnem okolju Čebelarskega centra ČZS na Brdu pri Lukovici smo najprej prisluhnili odlični predstavitvi dela strokovnih komisij za senzorično ocenjevanje lastnosti medu. Strokovni sodelavec Čebelarske zveze Slovenije je na strokoven, a razumljiv način predstavil postopek določanja lastnosti vzorcev medu.
Predavanju je sledila delavnica s praktičnim preizkušanjem in ocenjevanjem medu. Okušali smo vzorce lipovega, cvetličnega, akacijevega, kostanjevega, hojevega in gozdnega medu. Čeprav smo se z ocenjevanjem medu srečali prvič, smo bili pri prepoznavanju vrst medu posameznih vzorcev precej uspešni. Ob tem smo spoznali zahtevnost senzoričnega ocenjevanja in dobili vpogled v potek strokovnega ocenjevanja medu.
Rada bi se zahvalila Zvezi za to dragoceno izkušnjo. Posebna zahvala pa gre Čebelarski zvezi Slovenije in njenim sodelavcem za prijazen sprejem, odlično organizacijo ter gostoljubnost. Delo je bilo zelo zanimivo in verjameva, da je marsikaterega udeleženca spodbudilo k nadaljnjemu delu na tem področju.”
- Ž. M. in M. M.
»Najprej bi se zahvalila obema zvezama za organizacijo dogodka. Meni je bil zelo všeč, še posebej predavanje in praktična predstavitev vrst medov. Moj predlog za naslednji dogodek bi bil, da bi imeli možnost poskusiti tudi druge vrste medu, ki so v Sloveniji in jih je malo težje dobiti (kot je recimo ajdov, ki je bolj pri nas v Prekmurju). Ali pa da bi recimo imeli možnost poskusiti eno vrsto medu (npr. cvetlični) iz različnih delov države). Ali pa da bi recimo ocenjevali več medov iste vrste, ker je edino to bilo težko, predvsem zaradi prevlade bolj intenzivnih okusov, ki jih ni bilo mogoče tako hitro sprati z vodo in potem določati bolj šibkih. Drugače pa super, tudi kosilo je bilo dobro, in upam, da bo kmalu še kakšen dogodek.«
- B.
»Najprej se vsem iz srca zahvaljujem za včerajšnjo izkušnjo delavnice, oziroma usposabljanja za preizkuševalca medu. Čeprav je do preizkuševalca medu še dolga pot. Morda bom razmislil kaj o tem.
Dogodek mi je bil prav všeč iz več razlogov.
- Izhajam iz ruralnega območja, zato mi je bilo na Čebelarski zvezi zelo domače (umirjenost in prijaznost osebja, urejenost in vonj prostorov in okolice – prti na mizah so me spominjali na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, čudovita narava, domačnost in tudi glasba v jedilnici in lokalu je pričarala domače vzdušje). Piko na I pa je dodalo še obilno, lahko rečem praznično kosilo, postreženo na čudovitih skoraj da rustikalnih krožnikih. Skratka bilo je Odlično!
- Ker sem se nekoč, kot otrok ukvarjal s čebelami. Od mojega devetega do približno petnajstega leta sem doma čebelaril. Bilo je kar težko, saj zaradi slabega vida težje pregleduješ panje, pa še pogoji niso bili zame primerni. A kljub temu sem doživel veliko lepega. Vse to sem na tem usposabljanju podoživljal.
- In še v tistem času sem bil naročen na revijo Slovenski čebelar, ki mi je takrat širil obzorje čebelarskega znanja. Še sedaj se spominjam teh revij in tiska na čudovitem belem svetlečem papirju, ki je bil zame prava muka, saj sem zaradi slabovidnosti zelo težko bral. Pripomočkov za branja pa takrat še nisem poznal. Sploh nisem vedel da obstajajo. Spominjam se tudi čebelarskega krožka, ki sem ga obiskoval vsa leta osnovnošolskega izobraževanja. Moj spomin pa se še posebej ustavi pri dveh žal že pokojnih čebelarjih iz Raven pri Šoštanju, ki sta me učila, g. Francu Hudomalu in Francu Pečovniku, pri slednjem sem večkrat pomagal točiti med. Imel je preko sto panjev čebel.
Kar se pa ocenjevanja tiče, pa mi je bila zanimiva izkušnja. Nikoli nisem pomislil na to, da se lahko med ene sorte tako razlikuje od medu, ki ga čebele naberejo na drugem kraju. Verjetno so okusi poleg sestave zemlje in vrste nektarja odvisni tudi od čebelarjevega reda in kar tukaj zraven paše. Ker sem imel med vedno za naravno sladilo nikoli nisem pomislil, da je v medu možno ocenjevati še kislost in grenkobo. No, na grenkobo sem morda že kdaj mimogrede pomislil, ampak sem pomislil bolj na trpkost. Ko sem poskusil toliko vzorcev medu, sem ugotovil, da nimam pojma o medu. Samoumevno je, da ga zajamem, namažem na kruh, ali ga dam v čaj. To je pa tudi vse. Morda bom od sedaj naprej bolj pozoren pri okušanju medenih dobrot.
Še enkrat najlepša hvala vsem za to izkušnjo, tako Čebelarski zvezi, Zvezi društev slepih in slabovidnih, gospodu predavatelju in tudi vam ga. Janja. Hvala tudi prijaznemu osebju za toplo srečanje.«
- P.
»Ko sem izvedela, da se bo dogodek sploh odvijal, nisem imela posebnih pričakovanj glede delavnice. Bila sem nekoliko presenečena nad tem, kako podobne so se mi zdele posamezne vrste medu. Pričakovala sem, da bom zaznala več razlik med njimi, še posebej po uvodnem predavanju, kjer smo spoznali značilnosti različnih vrst medu.
Še posebno zanimiva mi je bila izkušnja, ker so na dogodku sodelovali tudi slabovidni oziroma slepi udeleženci. Tako sem lahko na drugačen način razmišljala o samem preizkušanju medu – še bolj sem se osredotočila na okus, vonj in zaznavanje teksture, ne le na vizualni vidik. Opazila sem, da ima senzorično ocenjevanje za osebe z okvaro vida še dodaten pomen, saj se bolj zanašajo na druga čutila. Dogodek je tako lepo pokazal, da je lahko takšna dejavnost dostopna in zanimiva za vse, hkrati pa spodbuja vključevanje in sodelovanje med udeleženci z različnimi sposobnostmi.
Ob tem sem ugotovila, da bi bilo za dobro senzorično ocenjevanje potrebno veliko vaje, zato še toliko bolj cenim delo izkušenih preizkuševalcev, ki so tega vešči.
Ni pa me presenetilo, kateri med mi je najbolj všeč – še vedno ostaja moj favorit gozdni med, saj ima prijetno uravnotežen okus med grenkobo, kislostjo in sladkostjo.«
- M.
