O kranjski čebeli

14.05.2021 9:16:08
Tajništvo
Ozemlje sedanje Slovenije je izvirno območje kranjske čebele, imenovane tudi kranjska sivka – Apis mellifera carnica. Čebelarski znanosti jo je predstavil August Pollmann leta 1879 v svoji knjigi Wert der verschiedenen Bienenrassen und deren Varietäten (Pomen različnih čebeljih ras in njihovih različkov), na podlagi čebel, ki mu jih je poslal baron Rothschütz iz Podsmreke pri Višnji gori. Imenoval jo je Krainische in Krainer Biene, torej kranjska čebela. Tako je pravzaprav že Pollmann dokazoval, da smo njena izvorna dežela. Slava o naši čebeli je šla dobesedno po vsem svetu, povpraševanju po njej so skušali zadovoljiti naši izvozniki čebel.
Kranjska čebela ima  na oprsju  rjavkastosive dlačice, zadkovi obročki so temni s svetlejšimi pegami na prvem in drugem obročku. Morfološka lastnost je tudi značilen kubitalni indeks. Odlično prenaša hladne, snežne zime, pogosta deževna in vetrovna poletja ter dobro izrabi paše, kadar ji to omogoča vreme. Za kranjsko čebelo je značilna skromna poraba zimske zaloge hrane. Prezimuje v manjši skupnosti. Spomladi je razvoj buren in je družina hitro toliko razvita, da je sposobna za izkoriščanje paše. Na zmanjšanje paše v naravi se prilagodi z zmanjšanjem obsega zaleganja.
Za našo čebelo je tudi značilna večja sposobnost orientacije, ki jo je domnevno pridobila zaradi čebelarjenja v manjših panjih, zloženih v skladovnici. Zlasti  je specializirana za odkrivanje in nabiranje mane na smreki in jelki, tako da v tem pogledu prekaša preostale rase. Poznavalci ji pripisujejo tudi dobro izražen čistilni nagon, zaradi katerega je manj dovzetna za različne bolezni.
Je tudi dobra graditeljica satja in ni znana po intenzivnem propoliziranju, kot nekatere druge rase čebel. Izrazitejša kot pri drugih rasah je v sodobnem čebelarjenju nezaželena nagnjenost k rojenju. Ta se kaže v daljšem rojilnem obdobju in v večjem številu rojev v sezoni. Z ustrezno čebelarsko tehnologijo je mogoče zmanjšati pogostnost rojenja in tako povečati uspešnost čebelarjenja.
Posebna prednost kranjske sivke je tudi mirnost, ki se odraža v mirnem sedenju čebel na zaleženem satu, potem ko ga izvlečemo iz gnezda in manjšem številu pikov v primerjavi z nemirnimi oz. agresivnimi čebelami. Morda se je predvsem zaradi krotkosti (nekateri jo imenujejo tudi damska čebela) tako priljubila ljudem, da so jo začeli gojiti v čebelnjakih v bližini svojih domov. Za njene lastnosti so kmalu izvedeli tudi čebelarji drugih narodov, najprej v Srednji Evropi, kjer je sicer doma agresivna temna pasma Apis mellifera mellifera. Tako se je proti koncu 19. stoletja v naših krajih začela živahna trgovina z živimi čebelami in roji, pozneje pa še z maticami kranjske rase, ki traja še danes.
Slovenija je edina članica Evropske zveze, ki je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas ne sme gojiti čebel drugih ras.
 
Vlado Auguštin
Svetovalec, specialist za tehnologijo čebelarjenja