​Rotšicev (Rožičev) listovni panj

31.12.2020 15:40:52
Tehnologija
​Rotšicev (Rožičev) listovni panj
V čebelarskem svetu je dolga leta veljalo da je prvi listovni panj izdelal nemški čebelar in učitelj Adolf Alberti (njegov pokončni panj je kot osnovo za svoj AŽ panj izbral tudi Anton Žnideršič). Sem ter tja v kateri od (predvsem) starejših številk glasila Slovenski čebelar zasledimo kakšen odstavek v katerem avtor pravi da temu ni povsem tako, da je listovni panj nastal že pred tem in to na slovenskih tleh. Omenja se čebelarja, podjetnika in trgovca s čebelami in čebelarsko opremo barona Emila Rothschütza (1836–1909 imenovan tudi Rotschütz, Rožič kasneje Ravenegg; v nadaljevanju Rožič) iz gradu Podsmreka pri Višnji Gori. Iz njegovega čebelnjaka je bila poslana kranjska čebela dr. Avgustu Pollmanu, ki jo je prvi znanstveno opisal, poimenoval in uvrstil v sistematiko. Baron Emil Rožič je bil v drugi polovici 19 stoletja tudi eden izmed glavnih trgovcev s kranjsko čebelo in je bil kot avtor številih člankov in knjig tudi zaslužen za njena takratni in današnji sloves. Vsemu navkljub pa je bil omenjeni Emil Rožič širši čebelarski znanosti vsaj v preteklosti nekoliko manj poznan. Več se ga omenja v zadnjih letih, v letu 2011 je bil organiziran simpozij na temo »Čebelarji družine Rothschütz iz Podsmreke pri Višnji Gori« ter izdana publikacija z naslovom »Obstoja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska« v kateri so bili zbrani prispevki iz tega simpozija ter publikacija  »Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschütz« ki je izšla leta 2018.

V prej omenjeni literaturi ter v nekaterih revijah Slovenski čebelar je med drugimi zanimivostmi omenjen tudi Rotšicev listovni panj, ki naj bi bil med drugim narejen kot prvi na svetu. Ker se je pojavila želja da se za muzej kranjske čebele v Višnji Gori zagotovi tudi podatke o tem, smo pričeli z iskanjem informacij kakšnem naj bi ta panj bil ter ali je bil res prvi listovni, torej izdelan pred Albertijevim panjem. Iskanje nas je vodilo prek publikacije Slovenka čebela ki je začela izhajati v letu 1873, publikacije Krainen biene ki je izhajala med leti 1873 in 1875, Rothschützevih knjig ( predvsem Ilustrierter Bienenzuchtsbetriebt ki so izšle leta 1875 ( prva izdaja), 1892 ( druga izdaja) in 1902 ( tretja izdaja), objav v reviji Slovenski čebelar, objav v reviji Bienen Zeitung ter prej omenjenih publikacij Obstoja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska ter Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschütz. Informacij je bilo veliko, prav tako kar nekaj skic in načrtov, veliko težavo pa je predstavljal jezik. Vse knjige katerih avtor je bil omenjeni Emil Rožič so namreč napisane v nemškem jeziku in v pisavi gotici.

Po pregledu prvih treh letnikov (1873, 1874 in 1875) publikacije »Slovenska čebela« je bilo možno na podlagi objavljenih obvestil, cenikov, skic in člankov že izdelali prvi vtis o panjih, čebelarstvu in dogajanju v tistem času. To je bil čas, ko so se na svetovnem čebelarskem področju pojavile številne novosti in inovacije. Po pojavu premičnih satnikov in satnih okvirjev se je začel razvoj različnih panjev, panjskih sistemov, pojavila so se točila, satne osnove, matična rešetka in številna druga čebelarska orodja in pripomočki. V 12 številki publikacije iz leta 1873 pa je bilo v članku opisano tudi nekaj o tem kar smo iskali. Med opisi panjev in čebelarskega orodja je bil tudi opis Rotšicevega ( domnevno listovnega) panja in pa polležečega društvenega panja. Več podatkov o Rotšicevem panju pa je bilo potem pridobljenih še s  pregledom ostalih gradiv, tako da lahko na kratko povzamemo same lastnosti.


Društveni polležeči panj:
Panj je bil zasnovan na podlagi kranjiča in je omogočal delo s premičnimi satnimi okvirji, ter dostop do satov od zgoraj ali od zadaj. Glede na vire je pri njegovi zasnovi sodeloval tudi Emil Rožič, ta panj pa je nato Kranjsko čebelarsko društvo, katerega prvi predsednik je bil Rožič izbralo za svoj društveni panj in ga prava leta po ustanovitvi ob finančni podpori države manj premožnim članom prodajalo po polovični ceni. Gre šlo za panj podoben kranjiču enotnih notranjih dimenzij (notranja višina 17,1 cm, notranja širina je med 25,2-25,8 in notranja globina 60,5 cm). V njem je bilo do 16 premičnih satnih okvirjev višine 14 cm in dolžine 24 cm postavljenih na toplo stavbo. Satniki so bili usklajeni z merami takratnih panjem na avstrijskem ( satnik je predstavljal pol avstrijskega, zato tudi izraz polležeči panj)  tako da je bilo omogočeno prestavljanje in posledično trgovanje. Panj se je zadaj zapiral z mrežastim okencem, ki ga je bilo možno pomakniti bolj v notranjost in tako zmanjšati prostor ter z lesenimi vratci z zračnikom. Zgoraj pa se je zapiral prvo z desko, kasneje pa z dvema loputama z ležaji. Podobno kot kranjiče je bilo možno panje, nalagati v višino in tako povečevati prostor čebelje družine (podobno kot danes delamo pri nakladnih panjih). Dobro opisn pa je tudi postopek prestavitve čebelje družine iz kranjiča s fiksnim satjem v omenjeni panj
 
​Rotšicev (Rožičev) listovni panj 
Rotšiceev panj ( Rothschütz Blatterstock- Rotšicev listovni panj, Smerek Blatterstock-Listovni panj iz Podsmreke imenovan tudi Rothschütz Querlagerstock ali Seitenstock) je bil ležeči panj notranjih mer: 33,5 cm notranje globine in širine ter 50 cm notranje širine ( Rotšicev panj tipa A) ali  74 cm notranje širine (Rotšicev panj tipa B). Poznan je Rotšicev panj tipa A namenjen družinam na območjih poznih paš in panj tipa B namenjen družinam na območjih zgodnejših paš. V panju so bili satniki širine 24 cm in višine 29 cm, ki so sovpadali z merami satnikov v takratni Avstriji (Emil Rožič je je izdeloval tudi stojala za zbijanje teh satnikov). Satniki so bili lahko preko sezone v panj postavljeni na hladno stavbo ( do 14 satnikov pri A izvedbi panja in do 21 satnikov pri B izvedbi) tekom zime pa postavljeni na toplo stavbo v dveh ali treh razdelkih (odvisno od tipa panja). V posamezen razdelek je bilo možno postaviti 8 ( v skrajnem primeru 9) satov. Sati so stali na lesenem podstavku imenovanem brana ki je omogočala da so bili 2 cm dvignjeni od tal panja, da so čebele lahko prehajale in dostopale do žrela. Žrelo je bilo eno v virih pa piše da je po potrebi možno narediti dodatna žrela. Panj je bil lahko prirejen tudi za vzrejo matic saj ga je bilo možno predeliti na manjše enote. Sati so se lahko glede na sezono prestavljali iz tople na hladno stavbo. Dostop do njih pa je bil z zadnje strani. Zaradi postavite le teh na hladno stavbo pa lahko govorimo o listovnem panju. Vrata panja so imela ležaje spodaj in so odprta predstavljala polico za panjem ki je omogočala večjo delovno površino. Takšne panje je Emil Rožič skupaj s čebelami prodajal tudi v številne tuje dežele (omenja se Avstijsko cesarstvo, Ogerska, Prusija, Galicija in Rusija)
Glede na objave in znano zgodovino se v Slovenskem prostoru panj v tistem času ni prijel, sama zgodovina panja pa je sledeča. Emil Rožič v svojih delih navaja de je imel že leta 1868 v svojih čebelnjakih na gradu Podsmreka pri Višnji Gori naseljenih preko 300 tovrstnih listovnih panjev, ki so se mu pri deli s čebelami dobro obnesli. Panj je leta 1869 predstavil na 27. potujočem kmetijsko gozdarskem sejmu v Bratislavi in zanj prejel srebrno medaljo. Leta 1872 je na čebelarskem sejmu oziroma na 18. potujočem zboru čebelarjev v Salzburgu Berlepsch (August von Berlepsch, (1815–1877) Plodovit nemški čebelarski pisec člankov in knjig) panj oznanil kot »praktičen«. Emil Rožič v svojem delu Ilustrierter Bienenzuchtsbetriebt iz leta 1892 in sam navaja da je leta 1873 podoben panj konstruiral A. Alberti in ga naslednje leto 1874 predstavil na sejmu v nemškem Halle-ju. Kljub dokaj zanesljivi zapisomn v Rožičevih knjigah ter v drugih virih pa je vseeno manjkal en zanesljiv delček v celotni sestavljanki. Tega smo po naključju našli v nemški publikaciji Bienen Zeitug iz leta 1874 kjer sam Adolf Alberti v svojem članku z naslovom »Prispevek k Rotšicevemu panju (Ein Beitrag zum Rothscichen Seitenstock) piše o Rotšicev panju in njegovih izkušnjah z njim. Zanimivo pa postane sredi članka, ko napiše da je z namenom testiranja tega panja in pomankljivosti ki naj bi jih panj imel, en leto prej objavo članka ( torej v letu 1873, štiri leta potem ko je bi Rotšicev panj že prvič predstavljen v Bratislavi) enak panj izdelal in preizkusil. V nadaljevanju pa piše o tem da je za izboljšanje pomankljivosti sate namesto na leseno brano postavil na 3 vodoravne kovinske nosilce (prečke). Na sprednjo steno in vratca pa je dodal razstojišča (podobno kot imamo sedaj v AŽ panju). Tako je glede na zapisano nastala prva, ležeča izvedba Albertijevega panja. Kasnejšo pokončno izvedbo Albertijevega panja pa si je za osnovo izbral naš rojak Anton Žnideršič pri konstrukciji AŽ panja. Zapisano je nedvomno dokaz da je bil Rožičev panj izdelan, preizkušen in predstavljen pred Albertijevim in da je potem takem ta panj prvi listovni panj ter tudi predhodnik Albertijevega panja in posledično tudi AŽ panja. Tako je Slovenija prostor še ene čebelarske inovacije, listovnega panja, pri katerem pa se je čebelarilo pa zanimivi tehnologiji premikanja satov med toplo in hladno stavbo.
 

 Simon Golob
Svetovalec specialist za tehnologijo čebelarjenja,
Čebelarska zveza Slovenije
Javna svetovalna služba v čebelarstvu