31. oktober 2026
Dovolj je čakanja. Prišel je čas, da se odločimo, ali si EBA resnično želimo ali pa jo imamo zgolj zato, da lahko rečemo, da obstaja.
Ko sem 22. aprila 2024 prevzel vodenje Evropske čebelarske zveze (EBA), sem verjel, da lahko skupaj naredimo pomemben korak naprej za evropsko čebelarstvo. Danes EBA povezuje čebelarje iz 32 držav in zastopa interese približno 430.000 čebelarjev. Za temi številkami so ljudje, družine, tradicija, neštete ure dela in predvsem ljubezen do čebel.
Kot predsednik EBA sem pripravljen prevzeti odgovornost in se boriti za evropske čebelarje. Vendar se ne bom pretvarjal, da je vse v redu, če ni. Ne morem razumeti, kako se nekateri pritožujejo nad razmerami v evropskem čebelarstvu, hkrati pa ne najdejo niti nekaj minut, da bi podprli naša skupna prizadevanja, delili informacije EBA ali svoje člane obveščali o tem, za kaj se borimo.
Danes se moram vprašati: ali vsi, ki smo del te zgodbe, resnično razumemo, kaj imamo in kaj lahko izgubimo?
Potvorjen med ogroža prihodnost evropskega čebelarstva!
Evropsko čebelarstvo se sooča z enim največjih izzivov v svoji zgodovini: potvorjenim medom, pri katerem pristnost in kakovost nista zagotovljeni. Posledice nosimo predvsem čebelarji, seveda pa tudi potrošniki. Pridelovalci pristnega medu se soočajo z izjemno nizkimi odkupnimi cenami, ki pogosto ne pokrijejo niti vseh stroškov niti vrednosti njihovega dela.
Kako naj čebelar nadaljuje, ko vrednost njegovega medu na trgu pada, njegovo delo pa ni pravično poplačano? Kako naj mlad človek vidi prihodnost v čebelarstvu, ko se mora boriti za vsak evro na trgu, kjer pristnost in kakovost nista ustrezno ovrednoteni?
Razočarani čebelarji se upravičeno sprašujejo, ali ima čebelarstvo sploh še prihodnost. Nevarnost je, da bomo nekega dne ugotovili, da smo dopustili, da je pristni evropski med izgubil bitko s cenovno konkurenco in goljufijami.
Vendar se moramo zavedati še nečesa, kar je veliko pomembnejše od samega medu.
Če ne bo čebelarjev, dolgoročno ne bo dovolj čebeljih družin, saj medonosne čebele brez čebelarjev ne morejo preživeti. Če bo manj čebel, bo manj opraševanja. Če bo manj opraševanja, bodo ogroženi številni kmetijski pridelki, biotska raznovrstnost in naravno ravnovesje. Če bomo zanemarili opraševalce in posledično kmetijstvo, bomo ogrozili tudi prehransko varnost. Si želimo lačne Evrope?
To ni samo problem čebelarjev. To je problem celotne družbe. Zaščita pristnega medu, pravično vrednotenje dela čebelarjev in ohranjanje opraševalcev morajo zato postati skupna odgovornost.
EBA se bori. Toda kdo se bori skupaj z nami?
V EBA se tega zelo dobro zavedamo. Zato opozarjamo na problem potvorjenega medu, zahtevamo učinkovitejši nadzor, večjo preglednost in boljšo zaščito evropskih čebelarjev. Izpostavljamo posledice nepoštenih praks in si prizadevamo, da bi glas čebelarjev dosegel odločevalce. Za tem delom so številni pogovori, dopisi, sestanki, pobude in ure prostovoljnega dela.
To počnemo, ker verjamemo, da evropsko čebelarstvo potrebuje skupen, močan in neodvisen glas.
Vendar moram danes spregovoriti tudi o nečem, kar me osebno boli še bolj kot težave, s katerimi se soočamo.
Boli, ko naletiš na molk. Boli, ko ni odziva. Boli občutek, da se nekateri obnašajo, kot da je EBA projekt nekoga drugega, namesto da bi bila skupna organizacija vseh nas.
Dragi čebelarji, predstavniki nacionalnih organizacij in člani EBA, komu je namenjeno naše delo, če ga nismo pripravljeni deliti? Kakšen smisel imajo informacije, opozorila, strokovni članki in revija EBA, če ostajajo znotraj našega kroga, namesto da bi dosegli čim več čebelarjev, potrošnikov, novinarjev in odločevalcev?
Pogosto se sprašujem: ali na svojih spletnih straneh, v glasilih, na družbenih omrežjih in drugih medijskih kanalih sploh pišete o EBA? Ali svoje člane obveščate o delu Evropske čebelarske zveze? Ali jim posredujete revijo EBA? Ali jim poveste, za kaj se borimo in zakaj je ta boj pomemben za njihovo prihodnost? In če tega ne počnete, zakaj ne?
Teh vprašanj ne postavljam zato, ker bi želel kogarkoli obtoževati. Postavljam jih zato, ker me iskreno boli, ko vidim, koliko energije vlagamo v naše skupno delo, odziv tistih, ki bi morali biti naši največji podporniki, pa je včasih tako skromen.
Ne pričakujem, da bo vsak član vsak dan pisal o EBA. Ne pričakujem, da bodo vsi sodelovali pri vsaki pobudi. Pričakujem pa vsaj osnovno solidarnost. Pričakujem odziv. Pričakujem, da bomo delili informacije, podpirali skupne kampanje in svojim članom pokazali, da za njihovimi interesi stoji evropska organizacija, ki se je pripravljena boriti zanje.
Ne moremo čakati, da bodo drugi rešili naše težave!
Ne moremo se pritoževati nad nizkimi cenami medu, potvorjenim medom in političnimi odločitvami, hkrati pa molčati, ko imamo priložnost, da nekaj naredimo skupaj. Ne moremo pričakovati, da bodo drugi širili naše sporočilo, če ga sami nismo pripravljeni širiti.
Zato vas iskreno, iz vsega srca prosim: začnite deliti informacije EBA. Objavljajte naše pobude. Promovirajte revijo EBA. Svoje člane obveščajte o našem delu. Povejte jim, kaj se dogaja v Evropi in kako te odločitve vplivajo na njihova življenja.
Vsaka objava šteje. Vsaka deljena informacija šteje. Vsak pogovor s čebelarjem, politikom, novinarjem ali potrošnikom šteje. Če bo vsak izmed nas naredil en majhen korak, lahko skupaj naredimo velik korak naprej za evropsko čebelarstvo.
Ne potrebujemo zgolj organizacije z imenom, predsednikom in predstavniki iz različnih držav. Potrebujemo živo evropsko čebelarsko skupnost, v kateri se poslušamo, podpiramo in stojimo drug ob drugem, še posebej v težkih časih.
EBA ne sme biti samo ime na papirju. Biti mora glas 430.000 čebelarjev, ki ga bo slišala vsa Evropa.
Čakanje, da bo nekdo drug rešil naše težave, ni strategija. Je pot v razočaranje!
Do konca mojega mandata predsednika EBA je ostalo še eno leto. To leto želim izkoristiti odgovorno in po svojih najboljših močeh. Vendar ne bom skrival, da se glede na vse, kar doživljam, iskreno sprašujem o smislu nadaljnjih prizadevanj, če vsi ne čutimo skupne odgovornosti.
Zato danes ne pišem samo kot predsednik EBA. Pišem kot čebelar, ki mu je mar. Kot človek, ki verjame, da si evropski čebelarji zaslužijo več. In kot nekdo, ki si ne želi, da bi čez nekaj let ugotovili, da smo imeli priložnost nekaj spremeniti, a je nismo izkoristili, ker se nismo znali povezati oziroma smo bili enotni samo na papirju!
To je iskren izraz razočaranja in vprašanje, na katerega moramo odgovoriti vsi. Organizacija je namreč močna samo toliko, kolikor so njeni člani pripravljeni sodelovati, jo podpirati in prevzemati skupno odgovornost.
Evropsko čebelarstvo ne potrebuje 430.000 ljudi, ki čakajo, da bo nekdo drug nekaj naredil. Potrebuje 430.000 ljudi, ki razumejo, da moramo za zagotovitev lastne prihodnosti nekaj narediti sami.
Boštjan Noč
Predsednik Evropske čebelarske zveze (EBA)