1. Domov
2. Čebele
3. Čebele

Vrste

Najstarejši odkriti fosili žuželk so stari 350 milijonov let. Žuželke so se pojavile pred cvetočimi rastlinami. Na podlagi fosilnih najdb lahko sklepamo, da je mogoče slediti razvoju današnjih čebeljih vrst do 70 milijonov let v preteklost. Najstarejši doslej najdeni fosil čebele je star od 25 do 50 milijonov let in je ujet v baltski jantar, ki so ga našli v vzhodni Prusiji. Najdena čebela je na zunaj podobna neželati čebeli iz rodu Melipona. čebelji fosili, podobni čebeli, so stari okrog 25 do 30 milijonov let.
V 12 milijonov let starem fosilu pa je že opazna tudi velika podobnost v krilih z današnjo azijsko vrsto čebele Apis dorsata. /

KLASIFIKACIJA MEDONOSNE ČEBELE: 
razred: Insecta (žuželke)
red: Hymenoptera (kožokrilci)
družina: Apidae (prave čebele)
rod: Apis (čebele)
vrsta: Apis mellifera (medonosna čebela)

Danes je v rodu Apis znanih šest čebeljih vrst:
* mala čebela Apis florea
* orjaška čebela Apis dorsata
* vzhodna (indijska, kitajska) čebela Apis cerana ali A. indica
* medonosna čebela Apis mellifera
* Apis andreniformis
* rdeča čebela z Bornea Apis koschevnikovi

Med medonosnimi čebelami so najbolj znane:

Temna alI nemška cebela - Apis mellifera mellifera

Razširjena je po vsej Evropi severno od Alp, pa tudi v severnem delu Sov­jetske zveze v Sibiriji do Tihega oceana. Temne all nemške cebele so zelo podobne cebelam z iberijskega polotoka, od koder so se po zadnji polede­nitvi pomikale proti severu. Zaradi mešanja z drugimi pasmami in tudi zato, ker jo druge pasme močno izpodrivajo, najdemo čiste samo se v ne­katerih območjih Španije, Francije, Poljske in Sovjetske zveze. Nekaj rodov (»Nigra«) imajo tudi v zrejevalci v Švici, Avstriji in ZR Nemčiji.

Temna all nemška čebela je velika, vendar pa ima zelo kratek rilček. Za to pasmo je značilno: zelo temen hitin, rjave dlačice in zelo nizek kubitalni indeks. So zelo nervozne in napadalne, spomladanski razvoj je počasen (nizka razvojna krivulja), razvijejo srednje mobile družine, ki ostanejo živalne pozno v jesen. Prezimuje v močnih družinah, prezimijo dobro in z majhnimi izgubami. Temne čebele niso rojive, na satju pa so nemirne.




Kranjska čebela - Apis mellifera carnica (Pollmann 1879)

Kranjska čebela je razširjena na Balkanu v severni Grčiji in v porečju Do­nave (Bolgarija, Romunija, Madžarska), na severu Alp, na Koroškem, Šta­jerskem, češkem ,Slovaškem in do Karpatov. V prejšnjem stoletju se je zaradi velikega povpraševanja po alpski kranjski čebeli razvila močna trgovina s čebelami in maticami na obmocju Slovenije. Od tod se je kranjska čebela razširila v mnoge dežele, predvsem pa je v precejšnji meri izpodrinila temno čebelo v nemško govorečih deželah. Pri nas je prvi začel s prodajo rojev v sosednje dežele baron Rotschutz. Nemci imenujejo našo čebelo Krainer Biene, v angleško govorečih deželah pa Carniolan Bee. Nekateri jo imenu­jejo tudi siva čebela, ker je med evropskimi pasmami najsvetlejša in ima sive dlačice na zadkovih obrockih. Vsa druga imena, ki se pojavijajo pri nekaterih avtorjih, niso pravilna.

Hitin zadkovih hrbtnih obročkov je pri kranjski čebeli temne barve, le ob straneh ima lahko svetlorjave lise, nikakor pa ne smejo biti svetli cell obroč­ki. Kranjska čebela ima dolg rilček in velik kubitalni indeks (od 2,4 do 3,0) povprečno 2,8. Dlačice na zadku so kratke in svetlo sive barve. Že od nekdaj je kranjska čebela znana kot najbolj krotka od vseh čebeljih pasem. Dobro prezimuje v majhnih družinah in porabi zelo male hrane. Spomladi se burno razvija, vendar je zaleganje zelo odvisno od donosa hrane. Nagnjena je k ro­jenju, vendar so razlike med posameznimi rodovi zelo velike. Veliko naših čebelarjev in zrejevalcev je s selekcijo na nerojivost že uspelo zmanjšati ro­jivost posameznih rodov na minimum. Jeseni se moč družin naglo zmanjša predvsem zaradi pomanjkanja hrane. čebele zelo lepo in mirno sedijo na sa­tju. V primerjavi z drugimi pasmami izletavajo bolj zgodaj in z oddaljenih paš nosijo več medu.

Kavkaška čebela - Apis mellifera caucasica (Gorb. 1910)

Razširjena je v Gruziji in centralnem Kavkazu. V višjih legah je siva in je precej podobna kranjski čebeli, le da je manjša. Ima srednji kubitalni indeks in izredno dolg rilček (do 7,2 mm). Zanjo je značilno, da ima umirjen spom­ladanski razvoj, v sezoni razvije močne družine, ki tudi prezimijo močne. Kavkaške čebele so dokaj krotke, mirno sedijo na satju, ne rojijo preveč, na­berejo veliko propolisa (močno propolizirajo), tako, da jeseni zožijo celo žre­lo in pustijo same majhno odprtino. Med obema vojnama so jih izvažali v ZDA, kjer jih se vedno gojijo in jih križajo tudi z drugimi pasmami. Medeni po­krovci so temni, ker so ravni in se prilegajo medu. Ta vrsta se slabše orien­tira in se rada zaletava v sosednje panje. Za selekcijo bo verjetno še po­membna zaradi nekaterih lastnosti (dolg rilček).

Italijanska čebela - Apis mellifera ligustica (Spin. 1808)

Ta čebelja pasma je razširjena na Apeninskem polotoku, kar pove tudi njeno ime. V zadnjih 100 letih se je zaradi izvoza čebel in matic zelo razširila po svetu, predvsem v ZDA, Avstralijo, Skandinavske dežele, Anglijo, Južno Ameriko itn. V teh deželah jo cenijo zaradi nekaterih lastnosti, ki so pomembne za industrijsko čebelarjenje. Italijanska čebela je nekoliko manjša od temne čebele, ima pa precej dolg rilček (6,3 do 6,6 mm). Hitin na zadku  je svetel; na zadku ima 2 do 4 rumene obročke. Barva zadkovih obročkov pa se lahko spreminja od zelo svetlo rumene do temnejše rumeno rjave, tudi dlačice so rumenkaste. Kubitalni indeks je nizek (2,3).

Te čebele so na satju mime, vendar se ta lastnost pri italijanki zelo spreminja. Matica je plodna in začne zalegati zelo zgodaj, v ugodnem podnebju zalega tudi pozimi. Italijanska čebela razvije močne družine, vendar je spom­Iadanski razvoj manj buren kot pri kranjski cebeli. Zaleganja jeseni ne pre­kine, zato ima v tern letnem času veliko zalege. Družine pričakajo zimo iz­redno močne, vendar porabijo tudi precej več hrane kot naša čebela. Zaradi zgodnjega zaleganja nastajajo pri prezimovanju v hladnejših območjih z dolgimi zimami težave, ker družine izgubijo veliko pašnih čebel, ki letijo po vodo. Zalega se prehladi in odmre. V svetu je priljubljena zaradi majhne ro­jivosti, velike plodnosti in prilagodljivosti. Vendar pa se ta čebela slabo orientira in zaletava v sosednje panje, zelo rada ropa in je tudi nervozna. Ita­lijanska čebela je prilagojena sredozemskemu podnebju s kratkimi zimami, vrocimi poletji in dolgotrajno pašo. Z zaleganjem ne preneha, tudi če paša popolnoma preneha. Zaradi dovolj dolgega rilčka lahko izkorišča tudi pašo na rdeči detelji.

V ZDA so z intenzivno selekcijo na podlagi umetnega osemenjevanja do­bili hibride z boljšimi gospodarskimi lastnostmi. Italijanska čebela se v naših podnebnih in pašnih pogojih ni izkazala, zato je bolj umestno, da kranjski če­beli, ki je prilagojena našemu okolju, izboljšujemo gospodarske lastnosti z načrtno in dolgoročno selekcijo.

Avtorica: Andreja Kandolf