Konec zime je za čebelarja poseben čas. Sonce že ogreje panje, pred žreli postane živahno, na nogicah čebel se pojavi prvi cvetni prah. Čebele ga prenašajo na zadnjih nogah v posebnih koških kot majhne barvne kepice, ki so jasen znak, da je matica že začela intenzivneje zalegati. Takrat dobimo občutek, da se sezona zares začenja. V resnici pa smo šele na začetku zelo občutljivega obdobja, ko lahko ena sama napačna odločitev odloči o nadaljnjem razvoju družine.
Ko pride nekaj toplih dni, matica poveča zaleganje. Družina mora ogrevati vedno več zalege, poraba hrane se hitro poveča. Kar je januarja zadoščalo, je lahko marca že na meji. Prav zgodnja pomlad je pogosto čas največje porabe medu v celotnem letu.
Nevarnost ni le v tem, da hrane zmanjka, temveč tudi v tem, da postane nedosegljiva. Če po toplem obdobju nastopi mraz, čebele ostanejo strnjene na zalegi in se ne morejo premakniti do oddaljenih satov z medom. V panju je hrana, družina pa kljub temu strada. Takšni primeri se žal vsako leto ponavljajo.
Zato je v tem času nadzor nad zalogami pomembnejši kot širjenje prostora. Dvig zadnjega dela nakladnega panja ali kratek, hiter pregled v AŽ panju nam hitro pokaže, ali je družina varna. Če smo v dvomu, je bolje ukrepati pravočasno.
Najbolj naravna in za čebele najprimernejša rešitev je dodajanje medenega sata iz zaloge. Večina čebelarjev ima nekaj satov z medom shranjenih prav za takšne primere. Če opazimo pomanjkanje hrane, lahko tak sat prestavimo neposredno ob gnezdo. Čebele bodo takšno hrano najlažje in najhitreje izkoristile. Seveda mora biti sat zdravstveno neoporečen, ter pravilno skladiščen, da ne predstavlja tveganja za čebeljo družino.
V hladnejšem obdobju, ko ne želimo dalj časa odpirati panja, je zelo primerna tudi sladkorna pogača. Položimo jo neposredno nad gnezdo, v stik s čebelami. Tako jim omogočimo dostop do hrane tudi takrat, ko so temperature nizke in se gruča ne more premikati po panju.
Če vreme dopušča in so temperature stabilno višje, lahko uporabimo tudi sladkorno raztopino, vendar šele takrat, ko družina že normalno prehaja med sati in ni več nevarnosti ohlajanja zalege. V hladnem obdobju tekoče krmljenje ni primerno.
Pomembno je vedeti, da močne družine porabijo največ hrane. Prav tiste, ki se najlepše razvijajo, so lahko prve ogrožene, če zaloge niso dovolj velike ali pravilno razporejene. Spomladi ne odločajo le čebele, temveč predvsem energija, ki jo imajo na voljo.
Največja napaka je čakanje. Ko pred panjem opazimo oslabelost ali najdemo čebele z glavami globoko v celicah, je običajno že prepozno. Ukrepati moramo takrat, ko še dvomimo, ne šele takrat, ko smo prepričani, da je hrane zmanjkalo.
Spomladanska sezona se ne začne z pašo na akaciji. Začne se zdaj – z nadzorom nad zalogami in z odgovornim ravnanjem. Medeni sat iz skladišča, pravočasno dodana pogača ali premišljena prerazporeditev satov lahko pomenijo razliko med močno pašno čebeljo družino in spomladansko izgubo.
Spomladi o uspehu ne odloča hitrost, temveč pravočasna in premišljena skrb za hrano.
Vlado Auguštin
