Med samo kot sladilo?

28.12.2018 14:15:24
Varna hrana
Med kot hranilo
Med je odličen vir energije, 100 g medu ima okrog 1283 kJ (306 kcal) energije. 20 g medu, kar je običajna količina ene žlice medu, ima okrog 257 kJ (61,2 kcal) energije in predstavlja 3 % dnevne potrebe po energiji. Glavni sestavini medu sta enostavna sladkorja fruktoza in glukoza, ki jih človeški organizem lahko takoj porabi.  Med je dobra hrana za ljudi vseh starosti, starejšim pomaga ohranjati zdravje, športnikom pomaga pri obnovi mišic. Količina proteinov, vitaminov in mineralov v medu je sicer nizka in ne zadosti dnevne potrebe, kljub temu pa lahko z medom nadomestimo sladkor, saj je ravno zaradi teh sestavin zdrav za uživanje. Nekateri encimi iz medu pospešijo prebavo sladkorjev in škroba, vodikov peroksid, ki ga vsebuje ima antibakterijski učinek, izboljšuje pa tudi absorpcijo kalcija iz hrane.
Tudi če primerjamo glikemični indeks  medu v primerjavi s saharozo je med bolj primeren za uživanje kot sladkor. Fruktoza ima glikemični indeks 19, saharoza pa 68. Več kot med vsebuje fruktoze nižji glikemični indeks ima. Navadno znaša med 32 in 85 odvisno od vrste medu. Na obrok lahko zaužijemo med 50 do 80 g medu.
Antioksidativne lastnosti medu
Med vsebuje tudi fenolne snovi, ki spadajo med antioksidante. Antioksidanti naj bi preprečevali nastanek rakavih obolenj, raznih vnetij, preventivno naj bi delovali pred procesi staranja. Svež med ima podobno antioksidativno učinkovitost kot nekatero sadje in zelenjava. Vsebnost teh sestavin variira glede na botanično in geografsko poreklo medu. Od slovenskih medov imajo najvišjo antioksidativno učinkovitost hojevi medovi, sledijo smrekovi, gozdni, kostanjevi, cvetlični, lipovi in nazadnje akacijevi.
Antibakterijske lastnosti medu
Antibakterijska aktivnost medu je odvisno od botaničnega vira, metabolizma čebel, okoljskih, sezonskih ter klimatskih pogojev, ki vplivajo na sestavo medu, odvisna je od količine peroksida v medu ter drugih parametrov, ki predstavljajo neperoksidno aktivnost. 
Glede na antibakterijske lastnosti medu, ga lahko uporabimo v medicini kot tudi konzervans za živila. Na med je občutljivih več bakterij med njimi: Staphylococcus aureus, Escherichia coli, Bacillus subtilis, Pseudomonas aeruginosa, Paenibacillus larvae, nekateri iz rodu Streptococus spp., Salmonella spp., Shigella spp., Proteus spp.) pa tudi nekatere glive (Candida albivans), kvasovke, virusi (Rubella virus, Herpes virus) in paraziti (Leishmania, gliste Caeorhabditis elegans).  Ima tako bakteriostatični kot baktericidni učinek.
Peroksidna aktivnost
Vodikov peroksid nastaja pri oksidaciji glukoze v nezrelem ali razredčenem medu. Pri tem je pomemben encim glukozna oksidaza, ki izvira iz čebeljih krmilnih žlez. Katalaza, ki je prav tako prisotna v medu, pa vodikov peroksid razgrajuje. Izvor katalaze je cvetni prah rastlin. Koncentracija vodikovega peroksida je tako odvisna od encimov glukozne oksidaze in katalaze. Več kot je glukozne oksidaze in manj kot je katalaze več je vodikovega peroksida. Vir glukozne oksidaze je čebelja žleza, vir katalaze pa pelod rastlin zato je antibakterijska učinkovitost odvisna tudi od vrste medu.
V zrelem medu je glukozna oksidaza neaktivna, vendar med vsebuje toliko vodikovega peroksida, da vseeno inhibira rast bakterij. Ko med pojemo ali razredčimo pa se peroksid tvori in deluje antibakterijsko.
Peroksidna aktivnost je odvisna od segrevanja, temperature in shranjevanja, zato se naj med shranjuje na hladnem in temnem prostoru.

Neperoksidna antibakterijska učinkovitost je posledica nizkega pH, velike vsebnosti sladkorjev, največ pa prispevata metilglioksal in rojalizin in ni tako občutljiva na toploto in svetlobo. Največ metilglioksala vsebuje med iz manuke pridelan iz nektarja nabranega na grmovju Leptospermum scoparium na Novi Zelandiji. Tudi nekatere druge vrste medu ga vsebujejo, vendar bistveno manj kot med iz manuke. V medu nastane s staranjem iz dihidroacetona, ki je prisoten v nektarju omenjene rastline in naj bi bil učinkovit celo proti virusu gripe.

Rojalizin je peptid, ki ga proizvajajo čebele v krmilnih žlezah in ima močno aktivnost proti gram pozitivnim bakterijam  med njimi Bacillus subtilis, Staphylococcus aureus, Paenibacillus larvae.

Med kot probiotik ter prebiotik
Med ima tudi protivnetno aktivnost in deluje tudi kot probiotik zaradi prisotnosti bakterij Bifidus in Lactobacilus. Rast, aktivnost ter sposobnost preživetja lactobacilov lahko povečamo, če med dodamo v mlečne proizvode.
Zaradi prisotnosti oligosaharidov predvsem panoze med deluje tudi kot prebiotik. Prebiotična aktivnost je dokazana je pri žajbljevem, maninem, kostanjevem medu, medu medene detelje ter detelje.

Antibakterijska učinkovitost slovenskega medu
Visoko antibakterijsko učinkovitost ima tudi med slovenskega porekla. Med antibakterijsko in antioksidativno učinkovitostjo slovenskega medu obstaja močna povezava. K antibakterijski učinkovitosti slovenskega medu najbolj prispeva peroksidna učinkovitost. Največjo učinkovitost imajo kostanjevi, hojevi ter gozdni medovi slovenskega porekla, kostanjevi medovi imajo tudi največjo protiglivično delovanje proti nekaterim glivicam (. Med, ki se uporablja za zdravljenje mora biti prefiltriran, brez delcev in brez spor bakterij. Nesteriliziran med sicer ne vsebuje vegetativnih oblik bakterij, ki so nevarne za človeka, vsebuje pa lahko spore, zato med tretirajo z gama žarki, pri čemer se ohrani antibakterijska aktivnost medu. Med iz manuke se v taki obliki prodajata kot Medihoney, v Sloveniji pa obstajajo Vivamel obloga z medom proizvajalca Tosama.

Peroksidna antibakterijska aktivnost je odvisno od segrevanja, temperature in shranjevanja,  zato morajo čebelarji poskrbeti za ustrezno shranjevanje medu na hladnem in temnem prostoru.
 
 
Viri:
Rana S., Mishra M., Yadav D., Subramani S. K., Katare C., Prasad GBKS. 2018. Medicinal uses of honey: a review of its benefits to human health. Progress in Nutrition, 20 (1): 5-14
Bogdanov S., Jurendic T., Sieber R., Gallmann P. 2008. Honey for nutrition and health: a review. American Journal of the College of Nutrition, 27: 677-689
Ajibola A., Chamunorwa J. P., Erlwanger K. H. 2012. Nutraceutical values of natural honey and its contribution to human health and wealth. Nutrition and Metabolism, 9 (61):1-12
Kwakman P. H. S., Zaat S. A.J. 2012. Antibaterial Components of Honey. IUBMB Life, 64 (1): 45-55
Kralj Kunčič M., Jaklič d., Lapanje A., Günde-Cimerman N. 2012. antibacterial and antimycotic activities of Slovenian honeys. British Journal of Biomedical Science, 69 (4): 154-158
De Melo A. A. M., de Almeida-Muradian L. B., Sancho M. T., Pascual-Mate a. 2017. Composition and properties of Apis mellifera honey: a review. Journal od apicultural Research 57(1), 5–37. doi:10.1080/00218839.2017.1338444
Molan, P.C. 2001. Honey as a topical antibacterial agent for treatment of infected wound. http://www.worldwidewounds.com/2001/november/Molan/honey-as-topical-agent.html
Molan, P. C. 2006. The evidence supporting the use of honey as a wound dressing. http://ijl.sagepub.com/cgi/reprint/5/1/40.pdf

Andreja Kandolf Borovšak