Vrsta medu nas včasih preseneti

13.12.2018 10:18:24
Varna hrana
Pašne čebele nabirajo nektar (medičino) in mano ter jo shranijo v mednem želodčku. Poln medni želodček tehta med 40 in 70 mg in lahko predstavlja 90 % mase čebele. Da nabere poln želodček nektarja, pašna čebele obišče do 1000 cvetov in opravi okrog deset izletov na dan.

Nektar po večini sestavljata voda in sladkorji, v manjši meri pa tudi rudninske snovi, eterična olja, organske kisline, dušikove spojine, vitamine, barvne snovi, zrnca cvetnega prahu in snovi, ki privabljajo čebele in druge opraševalce. Od sladkorjev so v nektarju zastopani saharoza, fruktoza in glukoza. Mano v glavnem sestavljajo sladkorji, ki se nahajajo v floemskem soku, ki ga sesajo kaparji in ušice, najdemo pa tudi povsem nove sladkorje, ki so nastali iz floemskega soka pod vplivom prebavnih sokov sesajočih žuželk. Vsebuje saharozo, glukozo in fruktozo, pa tudi maltozo, trehalozo, melecitozo, in višje ogljikovodike. V nasprotju z nektarjem je mana bogata z rudninskimi snovmi.

Vode je v nektarju od 28 do 97 %, sladkorja od 5 do 80 %. Čebele najraje nabirajo nektar s koncentracijo sladkorne raztopine med 30 in 50 %. Pri krmljenju družin s 30 % sladkorno raztopino, so v satju zaznali samo 10 % shranjene osnovne surovine, pri krmljenju s 70 % sladkorno raztopino pa bistveno več. Lahko da čebele raztopine nižje koncentracije več zaužijejo, višje pa shranijo v satje, kar pa je verjetno odvisno tudi od količine že shranjenega medu v družini, okoljskih vplivov (količina paše) in fizioloških ter genetskih dejavnikov delavk.

Zorenje medu
Pretvorba nektarja ali mane v med se začne v naravi, ko pašna čebela napolni želodček, in se konča v notranjosti panja, traja pa od enega do enajst dni. Čebele iz žlez izločajo encime in jih zmešajo z vsebino v mednem želodčku. Krmilna žleza izloča diastazo, invertazo in glukozo oksidazo, slinska pa invertazo in diastazo. Ko se pašne čebele vrnejo v panj, vsebino oddajo panjskim čebelam, ki dokončajo proces zorenja medu. Vsebina, ki jo pašne čebele predajo panjskim čebelam, je že razredčena z izločki krmilne in slinske žleze.

Panjske čebele s posebnimi gibi iztiskajo nektar iz svojega mednega želodčka tako, da se v obliki kapljice prikaže vsakih pet do deset sekund na koncu rilčka. Nato se sladki sok nekaj sekund suši na toplem sorazmerno suhem zraku, potem pa se vrne v medni želodček od koder ponovno pripolzi na kratko osuševanje. To se dogaja 15 do 20 minut. V tem času izgubi okrog 50 % vode, koncentracija sladkorja se poveča za deset do 25 %. Čebele nato majhne kapljice na pol zrelega medu odložijo v celice satja,v tem času se koncentracija sladkorja poveča za dva do osem odstotkov.
 
Med procesom zorenja medu se gostota medu shranjenega v celicah spreminja. V posamezni celic se med zorenjem medu gostota povečuje, zmanjšuje ali ostaja ista, v satju kot celota pa se količina shranjenega medu in število polnih celic povečuje. Čebele vsebino celic po satju prestavljajo med celicami, predvsem iz tistih celic, kjer je nižja koncentracija sladkorja. V pokritih celicah je koncentracija sladkorja višja. Tudi znotraj posamezne celice napolnjene z medom je nehomogen med, kar kaže na to, da čebele v eno celico dodajo med različnega izvora.

Čebelarji pogosto pravijo, da so družine peljali npr. na hojevo pašo, ki je tudi obilno medila, natočeni med pa ni samo hojevega izvora. Pred hojevo pašo panji seveda niso bili popolnoma izpraznjeni, vsaj v plodišču ostaja zaloga medu in zaradi prestavljanja medu po panju, se lahko v hojevem medu znajde tudi med prejšnje paše (npr. lipov).
Zorenje medu je odvisno od moči družine in dnevnega donosa medu. Kadar je medenje obilno, čebele deloma zrel med prenašajo med seboj ali pa takoj skladiščijo, kadar je medenje slabše pa čebele na pol zrel med pred skladiščenjem v satje, prenašajo med večimi čebelami. Več čebel ko sodeluje pri zorenju, več encimov bo med imel. Akacijevi medovi imajo najnižjo vsebnost encimov, saj je za to pašo značilno obilno medenje.
 
Določanje vrste medu
Medovi se med seboj zelo razlikujejo, ne samo med vrstami, ampak tudi znotraj vrst medu obstajajo velike razlike, tudi zato ker čebele medičine ali mane ne naberejo samo na eni rastlini, ampak vedno na večih. Kadar prevladujejo lastnosti ene rastline, ga lahko označimo po tej rastlini. Najpogostejše vrste medu v Sloveniji so: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, tudi med oljne ogrščice. Kadar čebele nabirajo medičino in ne prevladujejo lastnosti ene rastline govorimo o cvetličnem medu, kadar pa mano pa tak med označimo kot gozdni med. Da med označimo po določeni vrsti morajo tako njegove senzorične, fizikalno-kemijske (električna prevodnost) kot tudi mikroskopske (pelod) ustrezati za posamezno vrsto medu. Če vrste medu ne poznamo, lahko med označimo samo kot MED. V primeru prodaje medu kot Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, mora biti vrsta medu vedno označena.  Določitev vrste medu ni vedno enostavno, čebelarji se lahko po pomoč vedno obrnejo na svetovalce javne svetovalne službe v čebelarstvu. Čebelarji so včasih presenečeni, ker menijo, da so glede na pašne razmere točili kostanjev med, laboratorijska analiza pa pokaže lipov med.

Viri:
 
Božnar A. in Senegačnik J. 1998. Med. V: Od čebele do medu. Poklukar J. (ur.). Ljubljana, Kmečki glas: 376–413
Direktiva Sveta 2001/110/ES z dne 20. decembra 2001 o medu. 2002. Uradni list Evropskih skupnosti, 45, L10: 47-52
Doner L.W. 2003. Honey. V: Encyclopaedia of food sciences and nutrition. Vol. 5. 2nd ed. Caballero B., Trugo l., Finglas P. (eds). Amsterdam, Academic Press: 3125-3130
Eyer M., Neumann P., Dietemann V. 2016. A look into the cell: Honey storage in honey bees, Apis mellifera. PLoS One, 11(8): e0161059.
Maurizio A. 1979. How bees make honey., v: Crane (ed). Honey: a comprehensive Survey, Heineman, London, 1979, str. 77-105
Rihar J. 2003. Mana iglavcev, napovedovanje gozdnega medenja. Ljubljana, Pansan: 136 str.
Waller G. D. 1972. Evaluating responses of honeybees to sugar solutions using an artificial-flower feeder. Ann. Entomolo. Soc. Am. 65, 857-862
 
Andreja Kandolf B.
Svetovalka za zagotavljanje varne hrane