O sodobnem čebelarskem strokovnem jeziku

31.10.2018 14:21:38
Izobraževanje
Spoštovane čebelarke in cenjeni čebelarji!
V čast mi je, da me je uredniški odbor Slovenskega čebelarja povabil k pisanju uvodnika ob 120-letnici izhajanja tega čebelarskega strokovnega glasila, ki vseskozi skrbi za pravilen in lep slovenski, predvsem čebelarski jezik. Zato je tema oktobrskega uvodnika namenjena predvsem jeziku.
Temelje slovenskega knjižnega jezika so že v 16. stoletju postavili Primož Trubar, Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Sebastijan Krelj, ki so si prizadevali številna slovenska narečja poenotiti v skupen knjižni jezik. Že vse od obdobja reformacije (31. oktobra v Sloveniji praznujemo dan reformacije) je bilo namreč jasno, da zaradi velikih jezikovnih razlik med posameznimi pokrajinami potrebujemo dogovor o skupnem jeziku, ki nas bo povezoval. To nalogo zdaj izpolnjuje sodobni slovenski knjižni jezik, ki se ga moramo bolj ali manj naučiti, odvisno od tega, koliko se naš »materni« (beri: narečni) jezik razlikuje od normativnega.
Seveda pa se moramo še posebej naučiti sodobne strokovne jezike, če se v njih izražamo, med te pa sodi tudi čebelarski. Knjižnemu jeziku so – pač glede na tedanjo normo – ves čas sledili tudi vsi dozdajšnji uredniki Slovenskega čebelarja. Ko sem leta 1986 začela lektorirati Slovenskega čebelarja, kot nečebelarka nisem imela pojma o čebelarstvu in čebelarskem izrazoslovju. Nekaj osnovnih napotkov mi je sicer dala prejšnja lektorica Mojca Mihelič, zelo veliko pa mi je pomagal nekdanji dolgoletni urednik prof. Janez Mihelič, saj mi je znal preprosto odgovoriti na vsa moja vprašanja. O tem strokovnem jeziku se zdaj na srečo lahko dobro poučimo v Čebelarskem terminološkem slovarju (2008), čeprav bi bilo morda ob 10. obletnici izida tega priročnika dobro že zdaj razmišljati o njegovi dopolnitvi in posodobitvi. Vsem piscem, tudi oglaševalcem, ki pošiljajo svoje prispevke oz. oglase v osrednje glasilo slovenskih čebelarjev, zato toplo priporočam, da vse strokovne izraze preverijo v slovarju, saj se bodo tako izognili neprimernim izrazom, kot so npr. matičnjak, okvir, kolonija ali satar, da drugih ne navajam. Seveda pa zgolj upoštevanje Čebelarskega terminološkega slovarja še ne zadošča v celoti, kajti vsi moramo upoštevati tudi Slovenski pravopis (2001), v katerem se poučimo o primernosti rabe posameznih besed, o stavi vejice in drugih ločil, o pisavi velike in male začetnice, o pisanju besed skupaj in narazen, o sklanjanju samostalniških in pridevniških besed, o rabi tujk in še o marsičem. Tretji pomembni jezikovni priročnik je Slovar slovenskega knjižnega jezika 2 (2014), v katerem se poučimo o pomenu vsake slovenske besede, tudi narečne, strokovne, žargonske ali slengovske, t. i. kvalifikatorji pa nam povedo, v katerih besedilih je njihova uporaba primerna. Vsi trije priročniki so zdaj prosto dostopni na spletnem portalu Fran, gotovo pa si jih lahko ogledate tudi v najbližji knjižnici in preverite jezikovno ustreznost določene besede.
To so torej temelji, na katerih sloni slovenski knjižni jezik oz. čebelarski strokovni jezik, vsi – ampak res vsi – pa si moramo prizadevati za to, da bo naš jezik ostal živ in bogat. To pomeni, da nikakor ne smemo nekritično sprejemati tujih besed in da si moramo prizadevati za tuje izraze poiskati ustrezne slovenske sopomenke ali jih preprosto posloveniti, kajti v nasprotnem primeru bo naša terminologija kaj kmalu občutno osiromašena, še posebej zaradi najnovejših teženj po uvedbi predavanj v angleškem jeziku na naših univerzah (!).
Drage čebelarke in spoštovani čebelarji, ohranite več kot stoletno tradicijo svoje strokovne revije tudi s spoštovanjem do slovenskega jezika in čebelarskega izrazoslovja.
Nuša Radinja, lektorica Slovenskega čebelarja od 1986 do 2017