Jelka

16.05.2018 10:16:48
Tehnologija
Jelka (Abies alba) ali bela jelka je takoj za smreko in bukvijo, tretja najpomembnejša drevesna vrsta v Slovenskih gozdovih, in predstavlja 8-9 % lesne zaloge. Najpogosteje raste na nadmorski višini med 800 in 1.500 m, ponekod tudi nižje. V senci drugih dreves ne zraste visoko. Ob ugodnih razmerah pa zraste tudi do višine 50 m in doseže prsni premer do 2 m. Jelko prepoznamo po trših, ploščatih  do 3,5 cm dolgih iglicah, katere imajo na spodnji strani dve beli progi. Zanjo je značilna  sivo rjava in v mladosti gladka skorja, katera s starostjo razpoka. Storži zrastejo na zgornji tretjini  drevesa, usmerjeni so navzgor, ter na drevesu razpadejo. Število jelk v naših gozdovih se je pred desetletji močno zmanjšalo, saj so se jelke zaradi kislega dežja in vremenskih vplivov, množično sušile. Stanje se izboljšuje, število jelk se zaradi vitalnosti in hitre rasti dreves veča.
Za čebelarstvo je jelka druga najpomembnejša drevesna vrsta. Ob ugodnih pogojih, čebele na jelki nabirajo mano, katero predelajo v hojev med. Na drevesih najdemo različne proizvajalce mane:
Zelena hojeva ušica : Odrasla ušica je zelene barve(občasno lahko tudi rumene do rjave), trebuh se srebrnkasto sveti, ima izrazito rdeče oči, na hrbtu pa dve beli vzdolžni črti. Meri od 3-6 mm, ima dolge noge, zadek pa je veliko večji od preostalega telesa. Zimo prezimi v stadiju jajčec, ki se v obdobju marca in aprila izležejo. Preko jajčec se razmnožujejo samo zimske generacije ušic, letne pa so živorodne. Je samotarska, na drevesih se ne pojavlja v večjih  kolonijah. Vrhunec izločanja mane  je običajno konec junija in v juliju, izločanje pa se lahko nadaljuje tudi v avgust in september. Samo napovedovanje medenja pri zeleni hojevi ušici, je zelo nepredvidljivo, saj težko ocenimo stanje ušic in izločanje mane.
Velika rjava hojeva ušica: Odrasla samica je temno rjave barve, velika do 8mm ter porasla z drobnimi dlačicami. Najdemo jo v obliki kolonij, predvsem v notranjosti dreves, na debelejših vejah in v vrhovih dreves. Tekom leta se izvali tudi več kot sedem rodov ušic, krilate samice pa se pojavijo šele pri tretjem ali četrtem rodu, v juniju ali juliju. Medenje praviloma doseže vrhunec avgusta, ko je ušic na rastlini največ.  Ob obilnem izločanju mane, lahko le to opazimo tudi pod drevesi, v obliko pokapane podrasti.
Brstna hojeva ušica:  Ušice so majhne, bledo zelene barve, prekrite z belimi voščenimi nitkami. Najdemo jih aprila in maja, na mladih vršičkih vej. Ob prisotnosti velikega števila ušic, lahko vršički tudi zastanejo v rasti. V nekaterih letih, lahko ob ugodnih pogojih povzroči nekajdnevno, šibko medenje.
Mali hojev kapar: V Sloveniji je precej razširjen. Ob ugodnih pogojih, običajno v juniju povzroča kratkotrajno 6-10 dnevno medenje, ki pa se lahko pojavi tudi že v maju. Če se za kaparjem na drevesu pojavi zelena hojeva ušica, se lahko medenje na jelki podaljša do avgusta.

Hojev med je temno sivo-rjave barve s temno zelenim odtenkom, ter je moten v tekočem stanju. Običajno kristalizira počasi, kristaliziran pa med pa je trd in svetlejše barve. Med ima srednje intenziven vonj po smoli in žganju, ter  aromo karamele, smole, sladu in žganja. Največ čistega hojevega medu se pridela v gozdovih Notranjske, Pohorja in Kočevja.

Simon Golob, JSSČ

Viri: 
Šivic F., 2015, Čebelje paše v Sloveniji, Brdo pri Lukovici, Čebelarska zveza Slovenije: 176 str.
Zdešar P. in sod., 2011, Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje 2, Brdo pri Lukovici, Čebelarska zveza Slovenije: 512 str.