Ohranjanje avtohtone kranjske čebele

09.05.2018 11:38:21
Tehnologija
Kranjska čebela, Apis mellifera carnica (Pollmann 1879) imenovana tudi kranjska sivka spada med štiri najpomembnejše rase medonosnih čebel in je druga najbolj razširjena rasa teh čebel na svetu. Medonosna čebela je Evropo predvidoma poselila pred 12 000 leti, po koncu zadnje ledene dobe. Zaradi segrevanja so se v področjih katere je prej prekrival led, oblikovali novi ekosistemi v katere se je naselila tudi medonosna čebela. Kranjska čebela se je skozi čas oblikovala na območju jugovzhodnih Alp, Panonske kotline in Dinarskega gorstva. Jadransko morje, Alpe, Karpati in Dinarsko gorstvo so predstavljali naravno geografsko pregrado katera je preprečevala mešanje populacije kranjske čebele z čebelami iz sosednjih območij.

Danes je kranjska čebela razširjena na Balkanu v severni Grčiji in v porečju Donave na območju vzhodnih Alp ter do Karpatov na vzhodu. Glede prilagojenosti na geografske značilnosti področja poznamo štiri krajevne različke. To so Alpska, Panonska, Dinarska in Mediteranska skupina krajevnih različkov. Slovenija predstavlja izvorno območje ter tudi stičišče vseh štirih skupin krajevnih različkov. Razgiban geografski teren, stičišče različnih ekosistemov in dokaj neugodne razmere, na našem območju so kranjsko čebelo oblikovali skozi obdobje zadnjih 10 000 let. Pomembnejši okoljski vplivi kot so dolge in hude zime, močni vetrovi, razmeroma visoke nadmorske višine, dolge doline in poraščenost področij z gozdom, so odločilno vplivali na razvoj kranjske čebele, tako da je danes le ta dobro prilagojena na naše področje. Dobro izkorišča cvetlično in predvsem gozdno pašo, katero ostale medonosne čebele izkoriščajo slabše.
V primerjavi z ostalimi čebelami se nadpovprečno izkaže na višjih nadmorskih višinah, v hribovitih in gorskih območjih, ter na območjih dolgih in ostrih zim. Ena izmen njenih pomembnejših lastnosti je zelo dobra sposobnost prezimitve. Ko se dan začne krajšati se izlegajo energetsko krepke, dolgožive čebele katere imajo več maščobnega tkiva in so dobro prilagojene na zimske pogoje. Septembrske čebele živijo najdlje lahko vse do meseca maja, za svoj razvoj pa potrebujejo dovolj medu in cvetnega prahu. Čebelja družina kranjske čebele je sposobna zimo preživeti tudi z zelo majhno gručo čebel vendar to ni zaželeno saj negativno vpliva na vitalnost mladih čebel in posledično na slabše stanje čebelje družine v spomladanskem času. Matice v zimskem času prenehajo zalegati, kar močno zmanjša porabo hrane.
Kranjsko čebelo po končani zimi odlikuje buren spomladanski razvoj. V primerjavi z ostalimi rasami čebel iz panjev izletava že pri nižjih temperaturah, ter v vetrovnem in deževnem vremenu. Kranjska čebela je boljša letalka, ta lastnost pa se izkaže predvsem v hribovitem, razgibanem terenu in pri letenju v neugodnih razmerah, kot so dež in močan veter. Čebele imajo veliko boljšo orientacijo pri iskanju paše in pri vračanju v panj, ter se manj zaletavajo v sosednje panje, kar zmanjša možnosti za nastanek ropa. Kranjska čebela je zato primernejša za čebelarjenje v čebelnjaku, kjer so panji postavljeni en vrh drugega, saj je verjetnost, da bi čebele zašle v sosednje panje manjša. Kljub večjemu številu živali v družini italijanske čebele pa kranjska čebela razliko v številu nadomesti z bolj žilavimi in kvalitetnimi živalmi, katere bolje prenašajo manino pašo, zaradi boljše orientacije pa se v primerjavi z italijansko čebelo na poši izgubi manj čebel.
Ena izmed bolj znanih in cenjenih lastnosti kranjske čebele je tudi njena mirnost. Kranjske čebele so v primerjavi z drugimi manj nervozne, manj pikajo, ter pri posegih v panj mirneje sedijo na satju. Kranjska čebela je bolj odporna na nosemo, vendar ob pogoju, da je v družini mlada matica in da se zalega ne nahaja v starem satju. Ena izmed neželenih lastnosti kranjske čebele je prav gotovo njena nagnjenost k rojenju, kar jo uvršča med tehnološko zahtevnejše čebelje rase, saj je za delo z družinami potrebno več časa in znanja. Nagnjenost k rojenju kaže predvsem na to da so čebelje družine zalo vitalne, v burnem spomladanskem razvoju hitro napolnijo panje in skozi rojenje le sprostijo nakopičeno energijo mladih čebel, ki se v utesnjenem prostoru nimajo možnosti širiti. Rojenje je v vsakem čebelarstvu vsekakor mogoče zmanjšati z tehnološkimi ukrepi, predvsem z povečevanjem prostornine panja, o čemer je pisal že  Anton Janša. Kranjska čebela je bila zaradi svojih lastnosti skozi zgodovino zelo iskana, v 18. In 19. stoletju je bila razširjena trgovina z čebeljimi družinami, roji, ter z maticami, katere so prodajali tudi v tujino.

Ohranitev čiste populacije kranjske sivke ni pomembna le iz vidika varovanja naše avtohtone rase čebel, ampak tudi iz vidika ohranjanja genetskega materiala in nadaljevanja selekcijskega razvoja živali, katera je stoletja in tisočletja živela na našem prostoru. Razmere v okolju, ki so vplivale na razvoj  in življenje kranjske čebele so skozi čas izvajale naravno selekcijo v njeni populaciji. Posledično so preživele in se uspešno razširile le čebelje družine ki so bile na okolje najbolj prilagojene. Zavedati se moramo, da so vse matice ki jih imamo danes v panjih, potomke najbolj uspešnih matic, katere so se na naše okolje najbolj prilagodile. V panjih imamo torej najboljše čebelje družine, za njihov uspešen razvoj pa moramo čebelarji tudi v prihodnje izvajati premišljeno odbiro, s katero bomo izboljševali njihove lastnosti in zmanjševali prisotnost  tujih čebeljih ras v populaciji kranjske sivke.

Simon Golob, JSSČ

Viri:
Pavel Zdešar in sod., 2008: Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje-1, Lukovica, Čebelarska zveza Slovenije: 439 str.