Jelka oz. hoja

17.07.2020 11:05:33
Tehnologija
Jelka (Abies alba) imenovana tudi hoja je ena izmed najpomembnejših drevesnih vrst v Slovenskih gozdovih. Povečini raste na višjih legah, med 800 in 1500 m nadmorske višine, kljub temu pa lahko na določenih območjih uspeva tudi nižje. Najbolje uspeva v globokih tleh, kjer ima dovolj hranil, ter na relativno visoki zračni vlagi. Lahko uspeva tudi v senci drugih dreves, kjer pa ne dosega velikih višin. V kolikor se razmere zboljšajo in prejme več svetlobe pa prične intenzivneje rasti in tako v ugodnih pogojih lahko doseže višine tudi do 50 m in premere debla tudi do 2 metra. Od drugih iglavcev jo ločimo predvsem po bolj stožčasti obliki krošnje, ter po iglicah ki imajo na spodnji strani dve vzporedni progi, sivo bele barve. Zanjo je značilna tudi siva barva skorje debla, katera je v mladosti gladka, kasneje pa postane razpokana. Storži na rastejo navzgor in na drevesu razpadejo. Kljub temu da je jelka pomembna drevesna vrsta pa je njihovo število v naših gozdovih razmero majhno. V drugi polovici prejšnjega stoletja se je namreč veliko jelk posušilo zaradi vremenskih vplivom in onesnaženja posušilo, veliko pa so jih izsekali. Število jelk v naših gozdovih se sicer povečuje a počasi, saj so mlada drevesa pogosto na jedilniku rastlinojede divjadi, katerih objedanje negativno vpliva na razvoj in povečevanje števila dreves v naših gozdovih.

Jelka je pomembna v lesni industriji, za čebelarstvo pa predstavlja drugo najpomembnejšo drevesno vrsto. V ugodnih pogojih namreč povzročitelji medenja na hoji izločajo razmeroma velike količine mane. Če so pogoji pravi lahko to predstavlja eno izmed pomembnejših gospodarskih čebeljih paš v sezoni. Le ta je še posebej pomembna, ker je praviloma prisotna v zadnjem delu pašne sezone, po cvetenju lipe in kostanja, torej v obdobju ko drugih obilnejših virov mane ali nektarja v naravi ni in na območjih kjer jelka ne medi, čebele že čutijo prisotnost brez pašnega obdobja.
Medenje na hoji povzroča zelena hojeva ušica (majhne težko opazne kolonije, medenje običajno konec junija in v juliju), velika rjava hojeva ušica ( vidne kolonije, medenje je običajno v avgustu), brstna hojeva ušica (v ugodni pogojih povzroča nekajdnevno šibko izločanje mane) in mali hojev kapar ( lahko povzroči do 10 dnevni medenje, običajno v juniju).

Za izkoriščanje paše na hoji morajo biti čebele dobro pripravljene. Pašo bodo izkoristile le dovolj številčne čebelje družine, pri katerih v času paše na kostanju ali lipi nismo izvajali ukrepa prekinitve zaleganja. Le ta vpliva na število pašnih čebel pri kasnejših pašah, kar z vidika izkoriščanja paš ni ugodno. Pri izkoriščanju hojeve paše je potrebno upoštevati tudi večjo prisotnost varoje po končani paši. Ker v obdobju pridobivanja medu, na gospodarskih družinah ne smemo uporabljati kemičnih sredstev za zatiranje varoje, to pomeni da se ima varoja možnost razmnoževati dalj časa. Po končani paši moramo torej več pozornosti nameniti zdravstvenemu varstvu čebel. Prav zaradi morebitnih večjih težav z varojo so čebelarji  letih ko obeti za dobro pašo na hoji niso najboljši, pogosto v dilemi ali čebele peljati na pašo ali jih rajši z zatiranjem varoje in krmljenjem pripraviti na zimo.

Več o stanju povzročiteljev medenja na hoji in o letošnjih obetih za medenje si lahko preberete na spodnji povezavi:
http://www.czs.si/Admin/load.php?sif_ob=29&sif_file=objave_podrobno&sif_parent=10997
 
Kot zanimivost: Najvišja jelka v Sloveniji je Rajhenavska jelka, najdebelejša pa Črmošnjiška jelka, obe rasteta v Kočevskem rogu.


Simon Golob, JSSČ
Viri: 
Šivic F., 2015, Čebelje paše v Sloveniji, Brdo pri Lukovici, Čebelarska zveza Slovenije: 176 str.
Zdešar P. in sod., 2011, Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje 2, Brdo pri Lukovici, Čebelarska zveza Slovenije: 512 str.