Poapnela zalega


Poapnela zalega je pogojno kužna bolezen pokrite zalege. Značilno bolezensko znamenje je propadanje pokrite zalege, ki se spremeni v suho belo ali sivočrno mumificirano ličinko, ki jo imenujemo mumija. Povzročitelj je zelo razširjen v naravi, poleg tega so spore sposobne okužbe več desetletij.

Bolezen je prvič opisal Priess leta 1911, povzročitelja pa imenoval Pericystis alvei. Leta 1955 sta Olive in Spiltoir klasificirala
povzročitelja v rod Ascosphaera. Ker bolezen ni bila razširjena, je bila dolga leta nezanimiva za znanstvenike in čebelarje. Šele v zadnjih letih, ko se je poapnela zalega razširila in povzročila ekonomske izgube, so se raziskovalci po vsem svetu začeli ukvarjati s to gospodarsko škodljivo boleznijo.

POVZROČITELJ: 
Bolezen povzroča plesen Ascosphaera apis. Je heterotalna plesen, ki tvori moške in ženske spolne hife. Moške in ženske hife s spajanjem ustvarjajo razplodna telesa ali ciste, ki vsebujejo spore ovalne oblike, velike 2,3 do 2,5 x 1,6 do 1,8 mikrometra. Spore so sive ali črne barve. Klinična znamenja bolezni se pojavijo v določenem odstotku po umetni okužbi s črnimi in z belimi mumijami.
Medonosno čebelo napadajo dve vrsti plesni iz roda Ascosphaera: A. apis in A. major. Prva, ki je najbolj razširjena, ima premer sporociste 60 do 65 mikrometrov, večja pa je A. major s premerom 130 mikrometrov. A. major raste pri temperaturi 11 do 25 °C, a najbolje pri temperaturi 20 °C. A. apis raste pri višji temperaturi (od 15 do 37 °C), optimalna je 30 do 35 °C, ki je v pokriti zalegi.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
Poapnela zalega se širi z ovalnimi askosporami. Okužijo se samo ličinke, ki so najbolj dovzetne v starosti treh do štirih dni. Jajčeca in bube v nasprotju z ličinkami v laboratorijskih poskusih niso bile dovzetne za okužbo. Glivica napade tudi trotovsko zalego.
Ličinke se okužijo s hrano. Spore plesni poženejo v srednjem črevesu ličinke, bife predrejo črevesno steno in v telesni votlini ličinke se razvije micelij; najprej napolni zadnji del ličinke in se širi v sprednji del. Micelij preraste povrhnjico ličinke in se na površju razraste kot bela puhasta prevleka. Ličinke odmrejo v stadiju izprožene ličinke v že pokriti celici. Čebele se okužijo med odstranjevanjem odmrlih ličink. Trosi se naselijo v čebeljo medno golšo in črevesni kanal, od koder jih prenašajo na ličinke ali druge čebele.
Borchert je ugotovil, da čebele, ki se za-letajo v tuje panje, prenašajo bolezen. Prenos je možen z odraslimi čebelami, odkrito in pokrito zalego, ki izvira iz okuženih družin. Povzročitelja bolezni lahko s panja na panj prenaša tudi čebelar z rokami, priborom, zamenjavo satja, krmljenjem z okuženim medom ali pelodom ter združevanjem šibkejših čebeljih družin. Veter raznaša trose po čebelnjaku, njegovi okolici in v naravi.
Širjenje bolezni so pospešili tudi stresni dejavniki, kot so prevozi na pašo. Bolezen je lahko prepoznavna. Že na žrelu opazimo bele ali črne mumije. Podnica panja je prekrita z mumijami, posebno v panjih, kjer čebele manj čistijo. Na satju z zalego so vidne celice, ki so odkrite in vsebujejo propadle ličinke. Če odkrijemo pokrite celice zalege, najdemo v njih različne stadije bolezni ličink. Mumije niso pritrjene na celične stene. Ko stresemo okužen sat, zažvenketa.
Poapnela zalega je pogojna bolezen. Enako število spor povzročitelja (okoli 60 bilijonov) je v določenih čebeljih družinah povzročilo izbruh bolezni, v drugih pa ne. Biološko stanje čebelje družine je torej odločilno za izbruh poapnele zalege. Dejavniki, ki pospešujejo bolezen, so:
* porušeno razmerje med površino zalege in številom odraslih čebel
* nekontrolirana uporaba antibiotikov; čezmerna uporaba fumagilina pospešuje rast plesni A. apis v čebeljih ličinkah
* napadenost z varoo
* nepravilna uporaba akaricidov
* neredna zamenjava satja
* pomanjkanje svežega dotoka cvetnega prahu in nektarja
* povečana vlaga v panju
* hitre temperaturne spremembe
* pogosti pregledi čebel, posebno ob neugodnem vremenu
* selitve čebel
* večja onesnaženost okolja biološko slabo vpliva na čebeljo družino, ki se stopnjuje še z vnosom različnih kemičnih snovi v panj.

UGOTAVLJANJE: 
Bolezen lahko prepoznamo po kliničnih znamenjih – belih in črnih mumificiranih ličinkah na bradi in podnici panja.
Laboratorijski pregled vzorca opravimo z mikroskopom in gojiščno preiskavo. Z mikroskopskim pregledom ugotovimo manjše razplodno telo pri A. apis in večje pri A. major. V notranjosti teh teles so spore.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE: 
v dobrih pašnih in klimatskih razmerah ponavadi pride do samoozdravitve. Iz čebelje družine odstranimo močno prizadete sate. Poskrbeti moramo za suho stojišče ter preprečiti vlago in prepih v panjih. Panji naj bodo rahlo nagnjeni proti sprednji strani, da voda lahko odteka. Takoj po točenju moramo čebele dohraniti. Skrbeti moramo za močne čebelje družine in vse odvečno satje odstraniti iz panja. Matice menjamo le s tistimi iz zdravih čebeljih družin z dobro izraženim čistilnim nagonom. Pomanjkanje hrane v naravi nadomeščamo z gosto sladkorno raztopino v razmerju 2 : 1, ki je dajemo po 2 do 3 dl na dan. Medu in cvetnega prahu iz okuženih družin ne pokladamo čebelam.
Redno razkužujemo dno in panjske brade po vsakokratnem čiščenju mumij z 1 raztopino virkona ali raztopino modre galice. 
Za razkuževanje čebelarskega pribora uporabljamo:
* obžiganje in kuhanje (spore uničita v nekaj sekundah)
* temperaturo 80 °C (spore uniči v nekaj minutah)
* VIRKON S (Krka)

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj