Varoza



Varoza je zajedavska bolezen čebelje družine, ki jo povzroča pršica Varroa destructor. Prehranjuje se s hemolimfo razvojnih oblik in odraslih čebel. Pršico V. destructor so prvič opazili na indijski čebeli Apis terana v začetku tega stoletja na otoku Java. Podrobneje jo je opisal in klasificiral Oudemans leta 1904 in jo uvrstil v red Acara. Na medonosni čebeli jo je prvič ugotovil inž. Atsuo Inoue, opisal pa Š. Kitaoka leta 1958 na Japonskem. V azijskem delu Sovjetske zveze je bila prvič opisana varoa na indijski čebeli leta 1950. Od tod se je širila v Evropo. Leta 1979 je bila prvič potrjena tudi v Sloveniji.

POVZROČITELJ je grinja V. destructor, vidna s prostim očesom. Odrasla samička je dolga 1 do 1,77mm in široka 1,5 do 1,99 mm. Za pršico V. jacobsoni je značilen spolni dimorfizem. Samci so okroglaste oblike belosive ali rumenkaste barve in merijo 0,8 do 0,97 x 0,7 do 0,93 mm. Samičke so rjavordeče barve in ovalne oblike. Telo je dorzoventralno sploščeno, pokrito s čvrstim hitinskim ščitom. Po vsem telesu ima hitinske dlačice, s katerimi se oprijema čebeljega telesa.
Gibalni aparat je sestavljen iz štirih parov kratkih nožic. Prvi par nog rabi za tipanje, na njih je organ za zaznavanje vonja. preostale uporablja za gibanje. Na spodnji strani vsake nožice ima organ, s katerim se prisesa na čebelje telo. Odrasla V. jacobsoni je zelo gibčna in lahko prehaja s čebele na čebelo, ki so vmesne gostiteljice v času, ko ni zalege. Ko čebela urn-re, jo parazit zapusti. Ustni aparat samice je grajen tako, da z njim lahko prebode hitinsko opno čebeljega telesa in sesa hemolimfo, s katero se hranijo vse razvojne oblike in odrasla V. jacobsoni. Dihalni sistem zajedavca se prilagaja okolju z veliko koncentracijo CO2, ki je tudi v pokritih celicah satja.
Samci varoe so manjši od samic, okroglasti, s slabotnejšo hitinsko opno in belosive barve. Mišice žrela so slabo razvite, tako kot ustni aparat, zato ne morejo sesati hemolimfe. Samce najdemo v čebelji zalegi, kjer po opravljeni kopulaciji tudi poginejo. Sesalo rabi samcem za prenos sperme.
Na odraslih čebelah najdemo samo samice na mestih, kjer najlažje pridejo do hemolimfe. Zadržujejo se med trebušnimi obročki in med telesnimi zožitvami: na prehodu glave v oprsje in zadek, kjer prebadajo tanko opno. Spomladi in poleti živijo grinje 2 do 3 meseca, jeseni in pozimi pa 6 do 8 mesecev. Razvoj V. jacobsoni se začne spomladi s pojavom čebelje zalege. Samice izležejo v celicah 2 do 5 ali celo do 10 jajčec v 30-urnih presledkih. Jajčeca so mlečno bele barve, ovalne oblike, velika so 0,6 do 0,67 x 0,41 do 0,5 mm in s tanko opno. Od petih izleženih jajčec se običajno najprej razvije en samec, nato pa štiri samice. Celoten razvoj pod pokrovcem traja za samce 5,5 do 6 dni, za samice 7,5 do 11 dni. V pokriti zalegi pršice spolno dozorijo in se pod pokrovcem sparijo. Po parjenju samci poginejo, ob izleženju čebele pa tudi vse nerazvite samice. Odrasle in oplojene samice gredo na mimoidoče čebele in v 3 do 15 dneh vstopajo v celice z ličinkami. Ta čas imenujemo prehodno obdobje.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
V. jacobsoni prenesemo s premeščanjem zaleženega satja, z združevanjem družin. Po čebelnjaku je prenos možen z rojenjem, ropom in zaletavanjem čebel. Varoza se širi po več kilometrov na mesec v še neokužena območja, posebno s prevažanjem čebel na pašo. K hitremu širjenju varoze iz države v državo in med celinami je pripomogla trgovina z živimi čebelami: roji, čebeljimi družinami in maticami. Število zajedavcev je odvisno od stopnje razvoja čebelje družine. Najmanj jih je spomladi, njihovo število se poveča s pojavom trotovske zalege. Grinje napadajo tudi trote, zlasti njihove razvojne oblike pod pokrovcem, kjer se 4- do 8-krat raje razmnožujejo kot v čebelji zalegi. V aktivni čebelarski sezoni je največ varoj v zalegi in na mladih čebelah, jeseni pa na odraslih. Pri dinamiki razmnoževanja varoe moramo poleg stopnje okužbe in količine trotovske zalege upoštevati več parametrov, ki spremljajo življenjski ciklus V. jabosoni:
— razmnoževalni ciklus 1,5
— rodovitnost v čebeljih celicah 0,75
— rodovitnost v trotovskih celicah 0,75
— potomstvo v čebeljih celicah 1,5
— potomstvo v trotovskih celicah 2,5
— prehodno obdobje (dni) 6
— čas pokrite zalege (dni) 12
Število varoj v čebelji družini s prisotno zalego se vsak mesec podvoji. Začetna populacija desetih varoj doseže svoj
vrhunec razvoja in propada čebeljih družin tretje leto, če na naravno razmnoževanje nismo vplivali z akaricidi. Pri tem tudi ni upoštevana ponovna invazija z varoo iz okoliških čebelnjakov.
Populacija stotih in več prezimljenih varoj se do konca septembra lahko namnoži na več kot deset tisoč, kar lahko povzroči propad čebelje družine.
Spremembe, ki jih prizadene zajedavec, so opazne na zalegi in odraslih čebelah. Klinična znamenja so vidna, ko je napadena vsaka tretja ali četrta čebela v družini in ko zaostaja razvoj mladih čebel, stare pa hitro umirajo. Poškodovane čebele težko poletijo in kažejo znamenja nemira, vrtijo se na mestu, poskušajo leteti, a jim to ne uspeva. Na travi se preobračajo na hrbet, združujejo se v gruče in nazadnje umrejo. Varoa zapusti umrlo čebelo in preide na drugega gostitelja.
Močno napadena čebelja družina poskuša zapustiti panj, in če je čebelar ne zdravi, družina propade. Ena do dve pršici zmanjšata vitalnost izleglih čebel. Večje število izleglih čebel privede do motenj v razvoju zalege in videzu mladih čebel; opazimo nepravilno razvite dele teles, nepravilen položaj kril in manjši zadek. Pri močno napadeni zalegi ponavadi jeseni najdemo spremembe, podobne hudi gnilobi čebelje zalege. Ličinke odmrejo že v celicah. Zaradi čiščenja odmrle zalege je zalega presledkasta in z naluknjanimi pokrovci.
Napadena čebelja družina zimuje nemirno, zato je poraba hrane večja. Medtem ko pršica sesa hemolimfo, vnaša povzročitelje drugih bolezni, kot so bakterije in virusi, ki čebelam skrajšujejo življenje.

UGOTAVLJANJE:
Diagnoza je poleti precej enostavna, saj se da parazita hitro opaziti. Paziti moramo, da varoe ne zamenjamo s čebeljo ušjo, ki spada med insekte in ima tri pare nog. Pregledamo pokrito čebeljo ali trotovsko zalego, odrasle čebele ali vzorec drobirja s podnice panja. Pri ugotavljanju stopnje okužbe se moramo zavedati, da je število in razpršitev pršic v družini odvisna predvsem od letnega časa. Številčnost pršic se veča od spomladi do jeseni. Največ zajedavcev se v tem času zadržuje na zalegi, posebno na trotovski. V pozni jeseni in pozimi pa je pretežna večina teh na odraslih čebelah.
* Pregled pokrite zalege čebel in trotov v stadiju bube (starost zalege okrog 18 dni) lahko opravimo v kateremkoli času, ko je zalega v panju. Na stojišču si izberemo najmanj 10 % družin. V posamezni družini odpremo 50 do 100 celic. Trote ali čebele stresemo na bel papir. Na podlagi preštetih čebel in odraslih samic varoj izračunamo stopnjo okužbe.
Stopnja okužbe = štev. varoj x 100 štev. čebel
Ocenjevanje kritičnih stopenj okužbe zalege
Mesec apr. maj jun. jul. avg. sept. Kritična
st. (%) 10 10 20 20 30 30

Pri preseganju kritičnih stopenj je treba opraviti zdravljenje čebelje družine v najkrajšem možnem času.
* Pregled čebel delavk ni omejen na določen čas. Pregledujemo čebele pri najmanj 10 % družin. Nad starejšo nepokrito zalego poberemo po 30 do 50 čebel, ki jih zapremo v posodo in omamimo z etrom ali jih damo v hladilnik, da odpadejo varoe. Na belem papirju preštejemo varoe in čebele ter izračunamo stopnjo okužbe.
Stopnja okužbe = štev. varoj x 100 štev. čebel Ocenjevanje kritičnih stopenj okužbe zalege
Mesec apr. maj jun. jul. avg. sept. Kritična
st. (%) 20 10 10 5 20 30
Tudi pri preseganju teh kritičnih stopenj je treba opraviti zdravljenje v najkrajšem možnem času.
* V vzorcu drobirja s podnice panja kontroliramo naravno odpadanje varoe. Pri tem uporabljamo podnični vložek, namazan z vazelinom in zaščiten z mrežo, ki prepreči dostop čebelam. Naravno odpadanje varoj je priporočljivo spremljati skozi vse leto v 10-dnevnih presledkih.
Naravno odpadanje varoe od pomladi do poletja:
1 varoa na dan – zdravljenje ni potrebno 2-5 varoj na dan – ponovimo zdravljenje 6 in več varoj na dan – zdravljenje ponovimo z drugim sredstvom.
Naravno odpadanje varoe oktobra:
1 varoa na dan – ponovimo zdravljenje. Število odpadlih varoj v marcu pomnožimo s 140, v avgustu pa s 450, da dobimo približno število varoj v panju.
Čebelar mora zaradi ponovnega pojava varoe (zaradi okuženih čebel s sosednjega stojišča, ki niso bile zdravljene, ali priletelega okuženega roja) vsaj dvakrat na leto ugotavljati stopnjo okužbe. Ponovne okužbe z varoo so najpogostejše in najnevarnejše v pozno poletnem in jesenskem času. Posebna pozornost v tem obdobju nas bo varovala pred neljubimi presenečenji spomladi.
Stetje odpadlih varoj na podnici panja brez uporabe akaricidnega sredstva ne daje zanesljivega podatka o stopnji okužbe s tem parazitom prvo leto. Zanesljiveje se skupaj s pregledom zalege in čebel uporabljata drugo in tretje leto okužbe.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Doslej še nimamo sredstva, s katerim bi mogli zajedavca v čebelji družini povsem zatreti. Njihovo število skušamo zmanjšati na raven, da lahko še normalno čebelarimo. Zatiranje opravljamo v tesni povezavi s stopnjo napadenosti družine. Pred vsakim zdravljenjem vstavimo na podnico panja testni vložek, na katerega ujamemo vse mrtve in vse delno ali popolnoma ohromljene varoe, ki so odpadle ob predhodnem testiranju.
Slediti moramo dolgoročnemu cilju - čebelarjenju s čebelami, odpornimi proti varoi. Varoa je skozi vrsto let svojega parazitiranja na medonosni čebeli postala odporna že na številna kemična sredstva, ki so jih čebelarji uporabljali pri njenem zatiranju. To in težnja po pridobivanju čebeljih pridelkov, ki niso onesnaženi z ostanki kemikalij, nas vodi k uporabi integriranega zatiranja varoe:
* biotehnološki ukrepi in kontrola stanja napadenosti,
* selekcija in zreja čebel, odpornih proti varoi,
* uporaba testnih vložkov in alternativnih sredstev za zatiranje,
* uporaba registriranih akaricidnih pripravkov.
* Samo z biotehnološkimi ukrepi ni možno zadržati razvoja varoe pod kritično mejo. V to skupino ukrepov spadajo zatiranje z narejenci, z lovilnim satom in z uničevanjem trotovine.

Razvoj medonosne čebelje vrste moramo usmeriti v selekcijo na odpornost oziroma na sožitje medonosne čebele in nezaželenega gosta. Začetek razvoja odpornosti čebel se kaže na delno poškodovanih telesnih delih V. jacobsoni. Paziti moramo, da s svojo vestnostjo ne borno onesposobili medonosne čebele na njeni evolucijski poti, tj. da pokaže gensko sposobnost samoobrambe pred zajedavcem.
* Testne vložke uporabljamo za:
* kontrolo naravnega odpadanja varoj,
* dopolnilo pri zdravljenju,
* pomoč pri preverjanju učinkovitosti zdravljenja. 14 dni po zdravljenju kontroliramo učinkovitost zdravljenja pri najmanj 20 % družin z naravnim odpadanjem varoj skozi dva tedna. Če odpade več kot ena varoa na dan, zdravljenje ni bilo učinkovito. Pri 5 do 10 odpadlih varoah na dan je treba zdravljenje čimprej ponoviti. V enakih časovnih presledkih lahko opravimo tudi testno zdravljenje z enim od registriranih pripravkov (hemovar, apistan, apitol).
Ocena učinkovitosti po testnem zdravljenju:
odpade do 10 varoj - zdravljenje ni potrebno
več kot 10 varoj - zdravljenje ponovimo več kot 100 varoj - zdravljenje ponovimo z drugim zdravilom.
Po vsakem neuspešnem zdravljenju je treba analizirati vzroke za neuspešnost: - neustrezna uporaba,
* temperatura,
* staro zdravilo,
* premajhna koncentracija,
* časovno prekratko zdravljenje.
Če ne najdemo nobenega vzroka za neuspešnost, lahko posumimo, da je varoa postala odporna na uporabljeno zdravilo.

Uporaba alternativnih sredstev pri zdravljenju varoze nam omogoča, da lahko čebelarimo brez ostankov zdravil v proizvodih.

Parazita lahko zatiramo z uporabo organskih kislin (mravljinčna, oksalna in mlečna kislina), pri čemer se moramo dobro zaščititi z zaščitnimi očali, masko in gumijastimi rokavicami, ker kisline delujejo korozivno.
Mravljinčno kislino uporabljamo od konca julija do začetka oktobra, ko dnevna temperatura presega 12 °C, da na dan lahko izhlapi 7 do 10 g kisline prek posebnih hlapilnikov ali plošč. 60-odstotno mravljinčno kislino vstavljamo v panj zgoraj, 85-odstotno kislino pa obvezno vstavljamo spodaj.
Mlečno kislino lahko uporabljamo vse leto, ko je dnevna temperatura višja od 5 °C. Če je prisotna zalega, je zdravljenje treba ponoviti vsaj štirikrat. Z ročnim razpršilcem moramo na vsako stran sata razpršiti od 5 do 8 ml 15-odstotne mlečne kisline.
Na enak način uporabljamo oksalno kislino, le da v en liter vode raztopimo 30 g prahu oksalne kisline in na vsako stran sata razpršimo 3 do 4 ml te raztopine: Pri vseh zdravljenjih je obvezna uporaba testnih vložkov.
Uspešnost zdravljenja moramo preveriti po dveh tednih s številom naravno odmrlih varoj. Če v 14 dneh povprečno odpade več kot ena varoa na dan, moramo čebele še enkrat zdraviti pred zazimljenjem.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj