Huda gniloba



Huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium) je razširjena kužna in trdovratna bolezen pokrite čebelje zalege. Povzroča jo sporogena bakterija Bacillus larvae. Okužene ličinke v pokriti zalegi gnijejo in odmirajo, zato se v čebelji družini izlega vedno manj čebel, tako da družina v začetku postopoma, pozneje pa hitro slabi in nazadnje propade.
Povzročitelj se v zunanjem okolju spremeni v zelo odporno sporo, ki ohrani kužnost več desetletij.
Sodeč po Aristotelovih in Plinijevih zapisih so to bolezen poznali že v starem veku. Tudi naš veliki čebelar Anton Janša je priporočal, naj okužene družine spravijo v obliko roja in jih pustijo nekaj časa brez hrane, nato pa jim priskrbijo novo bivališče.
Leta 1904 je White potrdil bakterijski izvor bolezni in jo poimenoval ameriška gniloba, istega leta je to v Švici ugotovil Burri, Massen pa leta 1906 v Nemčiji.

POVZROČITELJ:
Bacillus larvae White je gramsko pozitivna bakterija, gibljiva v vegetativni obliki, dolga 2 do 5 in široka 0,5 do 0,8 mikrometra. V neugodnih razmerah vegetativna oblika preide v ovalne spore, velike 0,4 do 0,7 x 1,1 do 1,9 mikrometra.
Spore povzročitelja so izredno odporne proti nizkim in visokim temperaturam, sončni svetlobi, izsušitvi, normalnim razkužilom in ostanejo sposobne okužbe v zunanjem okolju več desetletij. Razpršene v vodi ali medu pri temperaturi 100 °C
se uničijo po 14 minutah. V suhem vročem zraku sterilizatorja pri temperaturi 100 °C spore po osmih urah niso bile uničene.
Temperatura 120 °C jih uniči v nekaj minutah, v vosku pri 120 °C pa v 20 minutah. Na suhem terenu ostanejo vitalne sedem mesecev, v starem satju ostanejo spore kužne tudi 35 let.
V nekaj urah jih uniči 5 do 10% formalin, 20 % formalin pa v 30 minutah. V vroči raztopini 10% formalina propadejo spore v treh urah, pod plamenom spajkalke pa v trenutku. Etilen oksid uniči spore v 15 do 24 urah, ultravijolični in X-žarki pa v 15 minutah.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
Bolezen se širi s sporami, ki pridejo v ličinke s hrano ali z zajedavcem Varroa jacobsoni. Pri opravilu čebel v panju (hranjenje zalege, čiščenje celic, odkrivanje in odstranjevanje odmrlih ličink in bub) se čebele okužijo s sporami in jih prenašajo. Najpogosteje se okužijo čebele, ki ropajo v sosednjih družinah in po smetnjakih stikajo za ostanki medu.
Spore se raznašajo z vsemi predmeti, živalmi, ljudmi, ki pridejo v stik s kuživom. Spore hude gnilobe čebelje zalege po čebelnjaku najpogosteje raznašajo čebelarji sami (ob premeščanju in menjavanju okuženega satja, združevanju okuženih družin, hranjenju čebeljih družin z okuženim medom, cvetnim prahom in s čebelarskim orodjem...).
V panju lahko spore prenaša tudi voščeni molj, Galleria mellonella, ki se hrani z voskom, s svojimi iztrebki pa širi spore. V. jacobsoni s sesanjem hemolimfe vnaša bakterije in viruse v ličinke in čebele.
Pripomniti kaže, da na matici in njenih spremljevalkah lahko najdemo spore, vendar ne v tolikšnem številu, da bi povzročale bolezen. Pač pa se bolezen širi s satnimi osnovami, izdelanimi iz okuženega voska, ki niso zadostno toplotno obdelane.
Prenos bolezni je mogoč z roji, ropom, hranjenjem okuženega medu in prevozom okuženih čebeljih družin na pašo. Okužene družine imajo največ spor v medu, manj v vosku, še manj pa v cvetnem prahu. Številčno je pred panji na tleh najmanj ugotovljenih spor.
Za bolezen so dovzetne ličinke v fazi jemanja hrane. Okužijo se skozi usta. V črevesju se spora preoblikuje v vegetativno obliko. V tej obliki se bakterije selijo prek črevesja v območje z več kisika, prek tkiv in hemolimfe ličinke, s tem pa povzročajo septikemijo. Bolezen nastane v stadiju stegnjene ličinke, ki se spremeni v rumenkastorjavo gmoto. Potek bolezni je počasen. Ličinke odmrejo po pokritju celic.
Nekatere družine so odpornejše kot druge. Če se pojavi množično obolenje, opažamo čebelje družine, ki niso obolele. Odpornost naj bi povzročili tile dejavniki:
* Sposobnost čebel pri zgodnjem odkrivanju okuženih ličink v tistem obdobju, ko se še lahko odstranijo iz celic.
* Sposobnost čebel delavk, da se mehanično rešijo spor. Proventrikul deluje kot filter in pri odpornih čebelah prepušča večje število spor, ki prehajajo čez te ovire. Z izločanjem blata zunaj panja se čebele znebijo izvora okužbe.
* Večja fiziološka odpornost ličink.
* Protibakterijsko delovanje matičnega mlečka.

Za izbruh bolezni je po različnih avtorjih potrebno različno število spor - od nekaj pa vse do 50 milijonov.
Woodrow je ugotovil, da je za ličinko, starejšo od dveh dnevov, za okužbo potrebnih milijon spor, za tako, ki je stara do 24 ur, pa zadošča samo deset spor. Ta razlika v odpornosti proti bolezni je odvisna od starosti ličinke in virulence povzročitelja.

KLINIČNA ZNAMENJA hude gnilobe čebelje zalege so: presledkasta zalega, celični pokrovčki so vdrti, s temnejšimi lisami posebno v spodnjem delu, pogosto preluknjani in nagrizeni od čebel, ki hočejo odstraniti odmrle ličinke.
Takoj ko ličinka odmre, se začnejo spremembe barve in oblike pokrovčkov celic. Ta ni več izbočen kot pri zdravi zalegi, površina postane neravna in se vdre. Propadla ličinka se prilepi na notranjo stran pokrovčka in steno celice. Okužene ličinke zgubijo svojo biserno belo barvo, postanejo rumenkaste, mlahave in brez leska, nato pa temne lešnikove barve in gnojno vlečljive konsistence. Če v to maso vtaknemo zobotrebec, se vleče kot lepilo - to pa je najznačilnejše znamenje bolezni. Ko se odmrla ličinka osuši zaradi izhlapevanja tekočine, se pojavi krasta, ki se tesno prilepi na spodnjo steno celice. Značilen vonj povzročajo hlapne maščobne kisline, ki se zadržujejo na satju. Bolezen najlažje odkrijemo jeseni, ko se zdrava zalega izleže, ostanejo pa celice, kjer je zalega odmrla.

UGOTAVLJANJE: 
Na podlagi značilnih kliničnih znamenj posumimo na hudo gnilobo čebelje zalege. Ker se bolezen zatira po zakonu, moramo ob sumu na hudo gnilobo poklicati pooblaščenega veterinarja, ki vzame vzorec za laboratorijsko preiskavo.
Vzorec za preiskavo je spremenjena zalega, in to cel sat ali njegov kos, po možnosti brez medu. Z mikroskopskim pregledom razmaza spremenjene ličinke inz izolacijo B. larvae na gojišču pa lahko potrdimo diagnozo.
Strokovnjaki se vedno bolj ukvarjajo z ugotavljanjem spor B. larvae v medu. Ugotavljanje prisotnosti spor v medu utegne biti pomembno pri zgodnjem odkrivanju hude gnilobe čebelje zalege.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE: 
Za zatiranje bolezni je najpomembnejše preprečevanje pojavov kliničnih znamenj hude gnilobe čebelje zalege, kar dosežemo z zmanjševanjem števila spor B. larvae v čebelarstvu:
1. Čebelar ne sme obiskovati tujih sumljivih čebelnjakov brez poprejšnje zaščite (PVC vrečke na obutvi, ki jih po končanem pregledu zavržemo, ali obutev, ki jo lahko brez škode razkužimo, delovna halja, ki jo prekuhamo, in uporaba gumiranih rokavic oz. rokavic za enkratno uporabo).
2. Vzdrževanje higiene v čebelnjaku:
* večkratno umivanje rok z navadnim milom in toplo vodo;
* pred vsakim razkuževanjem čebelarskega pribora in panjev je najpomembnejše, da temeljito mehanično odstranimo vso nesnago (vosek, propolis in med), ki jo obvezno sežgemo, da ne pride v stik s čebelami;
* občasno razkuževanje panjev, orodja in čebelnjaka (nerjaveč material - razen plastike) z vročo 3% raztopino natrijevega ali kalijevega luga; umetne in rjaveče materiale pomijemo z vročo vodo (70 °C) in detergentom pod tlakom 20 barov, lesene materiale pa pod tlakom 70 barov.
3. V čebelnjak ne prinašamo ničesar, kar bi bilo lahko okuženo s sporami B. larvae.
* čebeljih družin brez preverjenega zdravstvenega stanja;
* že uporabljenega orodja in opreme, ne da bi oboje prej razkužili;
* medu in pogač z medom brez poprejšnjega pregleda na spore B. larvae,
* satja iz nekontroliranih topilnic voska.
4. Najdene roje za 72 ur postavimo v teman hladen prostor, nato jih pretresemo v razkužen panj na nove satnice.
5. Preprečujemo ropanje čebel.
6. Izogibajmo se postavljanju čebelnjakov blizu odlagališč odpadkov, na katerih so lahko tudi ostanki okuženega medu.
7. Čim pogosteje obnavljamo satje (na tri do štiri leta).
8. Satje iz bolnih oz. sumljivih družin je treba uničiti in ne prestavljati v druge čebelje družine.
9. Vosek topimo pri temperaturi 120 °C 30 minut.
10. Po točenju, če je možno, vračamo iztočeno satje v družino, iz katere je bilo vzeto.
11. Čiščenje satja in orodja ne prepuščamo čebelam.
12. Vsak mesec pregledamo zalego na vsem zaleženem satju.
13. Obvezna registracija čebelarjev in uvajanje vseh čebelarjev začetnikov z minimalnim temeljnim znanjem o čebelarjenju in kužnih boleznih čebel.
14. Začetnikom pomagajmo čebelariti z roji, jim ponudimo opremo in panje, ki so zanesljivo razkuženi.
Ob pojavu suma ali kliničnih znamenj hude gnilobe čebelje zalege je obvezna prijava bolezni pristojni veterinarski službi (laboratorijski pregled satja in identifikacija povzročitelja), ki nadzira tudi zdravljenje in zatiranje bolezni. Slabotne in močno okužene družine je po zakonu treba uničiti neškodljivo za okolico. Postopek je takšen: pozno zvečer, ko se vse čebele vrnejo v panj, nepredušno zapremo bolne družine, zažveplamo čebele in zalego. Drugi dan mrtve čebele in satje z mrtvo zalego in medom zažgemo ter zakopljemo v globoko jamo.

Za razkuževanje okuženih panjev in čebelarskega pribora poleg vroče raztopine 3 % natrijevega ali kalijevega luga, obžiganja s plamenom spajkalke lahko uporabljamo tudi gama sevanje s kobaltom -60.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj