Nosemavost



Nosemavost je kronična bolezen odraslih čebel, ki lahko zaradi različnih vplivov postane akutna. V tej obliki povzroča čebelarstvu veliko gospodarsko škodo, ne samo s tem, da umirajo družine, temveč obolele družine hitreje izgubljajo čebele nabiralke, kar se kaže v manjšem donosu in slabšem preskrbovanju čebelje zalege. Poleg tega imajo okužene čebele slabše razvito faringealno žlezo ter s tem manjšo in slabšo kakovost matičnega mlečka. Zato so ličinke dovzetne za razne bolezni.

POVZROČITELJ:
nosemavosti je mikrosporidija Nosema apis, ki pripada skupini praživali ali protozoa. Praživali so razširjene pri sesalcih, pticah, sladkovodnih ribah, čebelah in drugih gostiteljih. Ovalna telesca v srednjem črevesju odrasle čebele je prvi odkril Donhoff leta 1857 v Nemčiji. Zander pa je leta 1909 identificiral spore praživali Nosema apis.
Spore povzročitelja nosemavosti naseljujejo srednje črevo čebel, matice in trotov. Troti so občutljivi za okužbo s povzročiteljem nosemavosti, vendar redkeje obolevajo kot delavke.

Razvojni krog N. apis je kompleksen. Začetni in končni stadij ciklusa predstavlja ovalna spora, dolga 5,0 do 6,0 in široka 2,5 do 3,0 mikrometre. Najugodnejša temperatura za razmnoževanje N. apis je 30 do 35 °C. Pri nižji ali višji temperaturi se razvoj upočasni. V srednjem črevesu čebele spora poči pod vplivom črevesne vsebine in sproži polarno nit. Iz spore izstopi ameboidna klica, ki se imenuje planont. Ta prodre v epitelne celice, se razvija, deli in spremeni v meront. Meronti se razmnožujejo na račun gostiteljeve celične citoplazme. Napadene epitelne celice so izpolnjene z razvojnimi oblikami zajedavca, ki se spremenijo v sporonte in sporoblaste. Ko postanejo življenjske razmere neugodne, se le-ti spremenijo v trajno invazijsko obliko – sporo. Celoten razvoj je sorazmeroma kratek in traja 5 do 6 dni.
Del spor, sproščen iz celice, se pomeša med iztrebke in tako izloči iz čebeljega organizma. Preostali del se ponovno aktivira pod vplivom črevesnih sokov in povzroči samookužbo.
Zaradi neprepustne hitinske ovojnice, ki spore obdaja, so te zelo odporne proti temperaturnim spremembam in razkužilom. Na sobni temperaturi preživi spora mesec dni. V mrtvicah čebel spora preživi 5 do 6 tednov v zmerno toplem poletju in jeseni. Temperatura 60 °C uniči spore v vodi ali medu v 10 minutah.
Hlapi 100 % ocetne kisline v koncentraciji 2 mililitra v litru zraka uničijo spore v treh dneh, hlapi 80 % ocetne kisline pa šele v petih dneh, enako kot hlapi 20 in 40 % formalina.
Hlapi acetilklorida jih uničijo v dveh dnevih.
Raztopina natrijevega luga (3 in 5%) pri 95 °C uniči spore v svežih iztrebkih v nekaj sekundah, pri temperaturi 55 °C v enaki koncentraciji pa v petih minutah.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI
Čebele se okužijo skozi usta. Glavni izvor bolezni so iztrebki okuženih čebel. Bolezen se najpogosteje širi z okuženim satjem, čebelami, medom, s čebelarskim orodjem, z ropom in na okuženih napajališčih. Na večje razdalje se prenaša s prevozom okuženih čebeljih družin, prodajo okuženih matic in njenih spremljevalk. V panju se mlade čebele okužijo s čiščenjem iztrebkov bolnih čebel.
Posebno nevarna je matica, saj se edina iztreblja v panju; njeni iztrebki so sladki in čebele jih zelo rade ližejo. Matica tako okužuje satje in čebele. Ker se matica lahko okuži v plemenilniku, je pomembna tehnologija zreje matic.

Čebele se v normalnih razmerah ne iztrebljajo v panjih, v primeru hude nosemavosti pa opažamo iztrebljanje po okvirjih, satju in stenah panja. Čeprav povzročitelj bolezni napada epitelne celice srednjega črevesa, negativno vpliva tudi na druge organe: jajčniki se degenerirajo, pozneje lahko matica preneha zalegati. Poleg prebavnih težav imajo obolele čebele slabše razvito mlečno žlezo. Patološke spremembe v mlečni žlezi zaradi invadiranosti z N. apis preprečujejo izločanje matičnega mlečka in s tem pomanjkljivo hranjenje mlade nepokrite zalege. Hemolimfa okužene čebele vsebuje manjšo količino aminokislin, kar se izraža v zmanjšani presnovni dejavnosti.

Življenje invadirane gostiteljice je krajše od življenja zdrave čebele, zato se občutno zmanjša pridelek medu in drugih čebeljih pridelkov.
Klinična znamenja nosemavosti je zelo težko odkriti. V prvi fazi lahko opazimo zmanjšano število čebel. Čeprav N. apis napada srednje črevo čebel, so znamenja opazna pri celi družini. Čebele so nemirne, begajo sem ter tja in se čezmerno hranijo. Med okuženimi čebelarni opazimo posamezne čebele, ki ne morejo leteti in imajo odebeljen, povečan zadek. Mlade okužene dojilje izločajo manj matičnega mlečka, zato se začno porajati manj odporne in manjše čebele s krajšo življenjsko dobo. V hujših primerih bolezni nihajo zimske izgube čebel od 20 do 80%. Poruši se razmerje med zalego in odraslimi čebelami. Bolezen postane očitna, če se pridružijo še drugi, za družino neugodni dejavniki; v tem primeru lahko družina propade.
Negativni zunanji dejavniki, ki vplivajo na potek bolezni, so: hitre temperaturne spremembe, slaba paša, zazimitev čebeljih družin na težko prebavljivih medovih, vznemirjanje čebeljih družin, dolge, meglene zime brez toplih dni za čistilne izlete, slabe čebelje družine, neustrezna tehnologija, ki lahko pospeši razvoj bolezni (neredna zamenjava satja, prepogosti posegi v panj, nepravočasna zamenjava matic).

UGOTAVLJANJE:
Bolezen ugotavljamo z navzočnostjo spor N. apis pri mikroskopskem pregledu vsebine črevesja. Material za preiskavo so mrtvice čebel, ki jih naberemo na podnici panja, ali obolele čebele z izraženimi bolezenskimi znamenji. Vzorec čebel delavk za pregled na nosemavost lahko predstavljajo tudi stare izletne čebele, nabrane na bradi panja. Iz vsake obolele ali sumljive čebelje družine je treba vzeti najmanj 30 čebel v papirnato ali kakšno drugo zračno embalažo, da čebele ne plesnijo. Vsak vzorec, ki ga vzamemo, mora biti opremljen s številko panja. Za skupni vzorec s stojišča do 30 čebeljih družin vzamemo 100 čebel oz. 200 čebel, če imamo na stojišču več kot 30 čebeljih družin. Vzorec mora biti označen z naslovom stojišča in lastnika čebel.
Pri že ugotovljenih okuženih družinah, ki jih nameravamo zdraviti ob prevešanju, je na prisotnost povzročitelja priporočljivo pregledati tudi iztrebke matic.
Na bolezen posumimo tudi na podlagi pregleda prebavnih organov, ki jih izvlečemo iz čebele.
Zdravo črevo je temnorumeno ali rjavo in z dobro izraženimi mišičnimi zožitvami. Bolno črevo je razširjeno, mlečno bele ali svetlorumene barve, s tanko steno in skoraj brez mišičnih zožitev.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Preventivni ukrepi, ki pripomorejo k preprečevanju pojava bolezni:
a) reden pregled zimskih mrtvic ali odraslih izletnih čebel. Laboratorijski pregled čebel je obvezen za zrejališča in plemenišča matic in za čebelarstva, ki se selijo na pašo, ali za čebelje družine, namenjene prodaji
b) redna zamenjava starega in «onesnaženega« satja
c) higienski napajalnik
d) pravilna zazimitev družine (dovolj medu in cvetnega prahu)
e) zamenjava matice vsaki dve leti
f) pravilno izbrano mesto za čebelnjak (sončno, brezvetrno in suho stojišče)
g) ne vznemirjamo čebel čez dolgo zimo in v zgodnji pomladi.
Nosemavost se zatira po zakonu. Zato je čebelar dolžan prijaviti sum na to bolezen. Če se laboratorijsko in s kliničnimi znamenji ugotovi akutna oblika te bolezni, se v okuženem čebelnjaku odredi:
– okužen čebelnjak se zapre in prepove promet do konca zdravljenja,
– sežig izrazito šibkih družin,
– zdravljenje družin in premestitev čebel iz okuženega satja na razkuženo,
– razkuženje panjev, satja in čebelarskega pribora,
– ureditev higienskih napajališč za čebele in
– zamenjava nosemavih matic. Nosemavost moramo zdraviti kombinirano: z zdravili in razkuževanjem. Uporaba zdravila je uspešna, če iz panja odstranimo vse možne vire okužbe.

Močno oslabljene družine zažveplamo. Satje razkužimo v zaprtem prostoru s hlapi 80% ocetne kisline (2 ml na 1 dm3 prostornine skozi 7 dni).

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj