Med



Med je naravna sladka snov, ki ga izdelajo čebele Apis mellifera, iz nektarja cvetov ali izločkov iz živih delov rastlin ali izločkov na živih delih rastlin, ki jih čebele zberejo, predelajo z določenimi lastnimi snovmi, ga shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v satju. 
Med je živilo živalskega izvora!

1. Delitev medu po izvoru:
a) cvetlični med ali med iz nektarja - pridobljen je iz nektarja cvetov;
b) med iz mane ali gozdni med - pridobljen je predvsem iz izločkov insektov (Hemiptera) na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin;

2. Kako nastane med:

a) cvetlični med :
• Odnos med opraševalci in rastlinami je star že več kot sto milijonov let.
• Ko je omogočen prenos cvetnega prahu, je omogočena tudi reprodukcija rastlinske vrste.
• Vaba za opraševalca je lahko nektar ali pa tudi sam cvetni prah.
• Specializacija opraševalca na določeno vrsto rastlin poveča njegovo učinkovitost opraševanja.
• 15 % virov človeške prehrane izvira iz rastlin oplojenih s pomočjo opraševalcev.
• Nektariji so rastlinske žleze specializirane za izločanje nektarja. To so tkiva v obliki očesc, včasih so rahlo obarvana.
• Poznamo cvetne in izven cvetne nektarije.

Sestava nektarja :
• Je vodna raztopina sladkorjev s primesmi aminokislin, organskih kislin, proteinov, lipidov, antioksidantov, dekstrinov in mineralov, eterični olj.
• Vsebnost sladkorjev je od 3 do 72 % . Čebelam je najbolj zanimiv nektar z 50% sladkorja.
• Specifična teža 1,02-1,35
• Vsebnost pepela (po sežigu) 0,023-0,45 %
• pH vrednost 2,7-6,4
• Glavni sladkorji: glukoza, fruktoza, saharoza
• Sekundarni sladkorji: galaktoza, riboza, maltoza, manoza, melicitoza, rafinoza
• Dušične snovi, minerali, organske kisline, vitamini, aromatske snovi
 

b) gozdni med:
• Mano izločajo jo žuželke (listne uši, kaparji, medeči škržat), ki se hranijo s floemskimi sokovi dreves. V njihovem prebavnem traktu pride do pretvorbe sladkorjev in beljakovin rastlinskega soka z encimi.
• Organizem teh žuželk vsrka le majhen delež potrebnih snovi, predvsem sladkorjev (5-10%), preostanek pa ušica izbrizga na zadku v obliki sladke kapljice. 
• Zaradi biokemijske pretvorbe ne moremo več govoriti o floemskem soku, saj ima tekočina drugačno sestavo. Zdaj je to medena rosa ali mana, ki jo v obliki lepljivih kapljic najdemo na listih različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, javorja, jesena itd. 

Sestava mane :
• Specifična teža 1,0 do 1,3
• pH vrednost 5,1-7,9
• Skupna vsebnost dušika 0,2-1,8 % v suhi snovi
• Vsebnost vode do 50 % in več
• Količina ogljikovih hidratov znaša 90 do 95 % suhe snovi
• Glavna sestavina so sladkorji, nekateri za čebele niso privlačni; melecitoza povzroča hitro kristalizacijo medu v satju.
• Včasih so v mani snovi, ki jih rastlinski floem sploh ne vsebuje – posledica delovanja endosimbiontov (mikroorganizmi) v posrednikih medenja


3. Postopek zorenja in pridelave medu

Sestoji se iz naslednjih opravil:
a) zorenje medu v panju
b) odvzemanje satov 
c) transport v točilnico
d) odkrivanje satja
e) točenje
f) precejanje
g) posnemanje

a) Zorenje medu - sušenje medičine:
• Čebele delavke prinesejo nektar ali mano v panj in jo oddajo več mladim čebelam. 
• Hišne čebele čebele vsakih 5 do 10 sek. izbluvajo iz mednega želodčka kapljico medičine in jo nekaj sekund sušijo na koncu rilčka. 
• Kapjico ponovno posesajo in postopek ponovijo. To se dogaja cca. 20 min. dokler se medičina ne zgosti nakar jo odložijo v celico. Tu med naprej dozoreva. 
• Pri tem postopku čebele obogatijo med z izločki svojih žlez, ki spremenijo kemično sestavo medu.
• Pri odlaganju so čebele obrnjene z glavo navzdol. 
• V prazno celico odlagajo kaplje ob zgornjem robu. 
• V delno polne pa čebela namoči čeljusti v med in po njih spolzi kaplica medu in se združi s medom v celici.

Zorenje medu v satju - traja tri do štiri dni in je odvisno od:
• Moči družine in števila mladih čebel – ena močna družina nabere več kot pet slabih
• Paše – količine v panj prinešene medičine
• Vsebnosti vode v medičini
• Napolnjenosti celic: če so celice napolnjene do 1 je izparevanje vode 3x hitrejše kot v celicah, ki so napolnjene do 3 . 
• Čebele združujejo zrel med in delajo prostor za sušenje.
• Tehnoloških ukrepov čebelarja – odprta žrela (ventiliranje panja), dovolj velik panj, za 1dm2 pokritega medu rabijo čebele 3 dm2 praznih celic
• Temperature in vlage

Kdaj je med zrel in vsebnost vode v medu:
Kako na enostaven način ugotovimo kdaj je med primeren za točenje?
• pokrite mora biti vsaj 2/3 površine sata (ne velja za med iz mane)
• s stresanjem sata – kapljice medu ne smejo padati iz celic
• z merjenjem
 

b) Odvzemanje satov
Orodje, ki ga potrebujemo: sipalnik, omelo, kadilnik, stroj za ometanje za večje čebelarje.

• Sate odvzemamo v lepem vremenu, če je paša jih vračamo lahko takoj, če ne pa proti večeru.
• Nikoli ne odvzemamo satov z zalego.
• Sate zlagamo v čisto posodo ali zaboje in preprečimo dostop čebelam in jih transportiramo v točilnico.
• Preveč dima lahko pusti v medu vonj po dimu.
• Za dimljenje ne uporabljamo sredstev, ki imajo močan vonj.
• Poseben problem predstavljajo prestavljeni sati z ostanki zimske zaloge.
 

c) Transport v točilnico
Zahteve:
Med ne sme biti izpostavljen fizikalnim, biološkim in kemijskim tveganjem. 
Kako to dosežemo: 
• Med prenosom medenih satov ali naklad z medenimi sati teh ne postavljamo direktno na tla. Tako preprečimo onesnaženje medu z raznimi mikroorganizmi, (razne bakterije, kvasovke, plesni itd.). 
• Če je transport daljši, satje zaščitimo, (posebne posode, ki se zaprejo, zaprte naklade, živilska folija), pred prahom, razno umazanijo, mikroorganizmi, insekti in njihovimi delci, iztrebki raznih živali … 
• Potrebno je paziti na ustrezno higieno vozila, da ne pride do onesnaženja satja z raznimi tujki (prah, delci lesa itd.).

d) Točenje medu
Prostor za točenje – točilnica medu je, snažen in ustrezno urejen prostor. V sklopu čebelnjaka naj bo ločen od prostora s panji. Prostor naj bo svetel s temperaturo med 25 in 30°C.

Splošne zahteve za prostor - zasnova, velikost, razporeditev, izvedba in oprema prostora morajo :
• Omogočati učinkovito čiščenje;
• Preprečevati stik s strupenimi snovmi, vnos delcev v med in druge čebelje pridelke, 
• Preprečevati nastanek kondenzacije in plesni na površinah;
• Zagotoviti ustrezna umivalna mesta (lahko sosednji prostor).
• Tla naj bodo trdna in vzdržljiva ter odporna proti vplivom iz okolja (keramične ploščice, smole, naravni minerali …). 
• Stropi in stropne obloge naj bodo dobro vzdrževani in čisti, ne smejo se luščiti (odpadanje ometa…). 
• Prostori naj bodo učinkovito prezračeni. (Naravno prezračevanje zadostuje pri manjšem čebelarstvu).
• Če obstaja nevarnost okužbe od zunaj, naj bodo okna zaprta, uporabi je treba drug način prezračevanja.
• V času točenja se za preprečitev vdora insektov, (čebele, muhe, ose, …), namestiti mreže za zaščito pred insekti na okna in pred prezračevalnike.

Zahteve za umivalna mesta in pomivalna mesta
• Umivalno mesto mora imeti hladno in toplo tekočo vodo, tekoče milo in brisače za enkratno uporabo.
• Potrebno je omogočiti pomivanje posod in ostalih pripomočkov, lahko v drugem prostoru. 
• Za čiščenje, pomivanje ali razkuževanje delovne opreme in čebelarskih pripomočkov je treba zagotoviti prostor (omarico) za shranjevanje čistilnih sredstev in pripomočkov za čiščenje.

Priprava prostora za točenje medu
• Imeti moramo dovolj prostora za odlaganje satja in odkrivanje satja.
• Orodje - točilo, posoda, cedila, nož za odkrivanje ali vilice morajo biti čisti.
• Tudi med delom ves čas skrbimo za red in čistočo.

Odkrivanje satja
Pri tem opravilu odstranimo voščene pokrovčke s katerimi so pokrite celice s medom. Za to opravilo je potrbno imeti stojalo za odkrivanje satov, čebelarske vilice, nož za odkrivanje satja, lahko pa odkrivamo tudi s vročim zrakom. Odkrivamo čimprej in ne dopustimo, da se med v satih ohladi.

Kaj moramo upoštevati pri odkrivanju satja
• Med ne sme biti izpostavljen fizikalnim, kemijskim in biološkim onesnaženjem. 
• Pri odkrivanju satov in v posodo z medenimi pokrovci ne smejo priti v stik z medom čebele in ostali insekti.
• Če med iz odrezanih pokrovcev izločujemo s prešami ne sme spremeniti barve vonja ali okusa, v kolikor ga prodajamo kot konzumni med.

Točenje medu
Glede na velikost čebelarstva imajo čebelarji različna točila. Pri točenju mladih satov je potrebno paziti na število obratov, da ne poškodujemo satov.

Zahteve pri točenju medu
• Točila, posode, oprema morajo biti iz ustreznih materialov.
• Pred začetkom točenja je potrebno prostor in orodje, opremo temeljito očistiti.
• Med točenjem medu v tem prostoru ne smemo opravljati ničesar drugega.
• Med točenjem v prostor domače živali nimajo vstopa.
• Med točenjem nosi čebelar in osebe, ki mu pomagajo, čisto obleko, na glavi pa pokrivalo.
• Med celotnim procesom točenja medu se v tem prostoru ne kadi in ne je!
• V med ne smejo priti snovi za zmanjševanje trenja v točilu.

Zavedajmo se, da smo s točenjem medu čebele oropali njihove hrane, ki je potrebna za preživetje družine. Čebelja družina potrebuje na leto od 80 do 100 kg medu za svoje potrebe. Če paša poneha je potrebno čebele krmiti, da ne bodo stradale.
 

f) Precejanje medu
Pri točenju zaidejo v med delci voska, deli čebel, lesa itd., zato med precedimo skozi sita, da odstranimo večje tujke. Gostota mreže ne sme biti takšna, da odstrani iz medu delce manjše od 0,2 mm (cvetni prah).
 

g) Posnemanje medu
Po treh dneh v posodah kjer smo shranili med splavajo drobni delci voska na površino medu.  To peno moramo čimprej posneti, da ne vpliva na aromo medu in ne veže nase vlage iz zraka. Po potrebi posnemanje ponovimo čez nekaj dni.
 

4. Vloga satja pri pridelavi medu

Satje je posoda za med, ki je ni možno pomivati!!
V medišče ne sodi staro temno satje.
Vosek akumulira škodljive substance, ki prehajajo v med.
Če želimo pridelovati kvaliteten med je potrebno skrbeti za redno menjavo satja. Zamenjajmo ga v treh letih.
Najboljši med pridelamo v deviškem satju.

Kako ravnamo s satjem?
• Satje skladiščimo čez zimo tako, da do njega ne morejo priti glodalci in voščena vešča.
• Satje mora biti zavarovano pred prahom.
• Za zaščito ne uporabljamo kemičnih sredstev (paradiklorbenzol, naftalin)
• Če že kaj uporabimo potem naj bo to žveplo – ne uniči jajčec voščene vešče,
• ali 60 do 80% ocetna kislina 50 l prostornine 100ml kisline. 
• 85% mravljinčna kislina - 40ml/50 litrov prostornine.
• Sredstva na podlagi Bacillusa thuringiensis pršenje po satih po navodilih proizvajalca.
• Najbolje je satje, ko ga poberemo iz medišč zamrzniti na -18 °C pri čemer uničimo jajčeca voščene vešče. Nato ga shranimo v omare ali v PVC vreče, tako da vešča ne more do njega, temperatura v skladišču naj bo do 10°C.
• Čebelarji z večjim številom panjev imajo temu primerno prilagojeno tehnologijo čebelarjenja in v večini primerov pustijo satje čez zimo v panjih.

Nedovoljene in škodljive substance v medu.
• Satje je posoda za med. Vosek akumulira škodljive substance, ki prehajajo v med.
• Sredstva za zatiranje varoe na osnovi fluvalinata, amitraza, kumafosa, flumetrina  itd. puščajo ostanke v vosku od koder prehajajo v med. Prav tako je prepovedana uporaba antibiotikov za zdravljenje čebeljih bolezni.

Predpisane vrednosti ostankov pesticidov glede na evropsko regulativo (EEC) No. 37/2010.

Fizikalno - kemijski parameter

Predpisana vrednost (MRL)

Amitraz

200 ppb

Kumafos

100 ppb

Opomba: 1 ppb = 1 µg/kg

Kako se izogniti nevšečnostim z ostanki kemičnih substanc:
• Zamenjava satja in uporaba satnic iz neobremenjenega voska (pokrovčki, deviško satje).
• Označevanje satov z letnico izdelave.
• Satja lahko kroži le iz medišča v plodišče in ne obratno.
• Če uporabljamo kemična sredstva ne sme biti satja v medišču.
• Nakup satnic v tujini na lastno pest brez ustrezne analize utegne biti zelo vprašljiv.
• Uporaba sonaravnih sredstev pri zatiranju varoe in izrezovanje trotovine kot apitehnični ukrep (ni dovoljen pri ekološkem čebelarjenju).

5. Sestava medu

Med je v bistvu koncentrirana raztopina treh vrst sladkorja:
• grozdnega sladkorja – 27 do 36% glukoze povprečno 34%
• sadnega sladkorja – od 33 do 42% fruktoze povprečno 40%
• trsnega ali pesnega sladkorja – 1 do 4% saharoze
• ostali sladkorji

Razmerje med njimi je odvisno od sorte medu in encima inverztaze (saharaza). Invertaza pride delno v med preko medičine v glavnem pa preko čebeljih žlez, ki sodelujejo pri prebavi in razgrajuje saharozo v enostavne sladkorje. V gozdnem medu se nahaja tudi določen odstotek sladkorja melicitoze, ki tvori cementni med. Melicitoza je trisaharid. V njem fruktoza na vsaki strani veže po eno molekulo glukoze. V vodi se raztaplja še slabše kot glukoza. Pri 25°C se raztopi v 100 g vode 82 g glukoze in le 40 g melicitoze. V medu kristalizirata predvsem ti dve vrsti sladkorja. Melicitoza v medu je težja od ostalih sladkorjev in pade na dno posode v obliki belih kristalov. Čebee jo iz panjev nosijo v obliki kristalov. Cvetlični med vsebuje več fruktoze. Gozdni med vsebuje več glukoze in velikokrat melicitozo.Grozdni sladkor je pogonsko sredstvo v organizmu. V človeškem organizmu je v 1 litru krvi približno 1g sladkorja.Prebava enostavnih sladkorjev je hitra iz črevesne sluznice neposredno vstopajo v kri. Energijska vrednost medu je 1210 kJ/g.
Hranilna vrednost 1 kg medu je enaka hranilni vrednosti:
• 3 kg sveže govedine
• 50 jajcem
• 5 l mleka
• 3 kg rib
• 1 kg šunke 
• 6 kg pomaranč
• 3 kg banan

Poleg tega so v medu še:
• encimi
• vitamini
• beljakovine
• aminokisline
• rudninske snovi
• aromatične snovi

Encimi v medu
• Spadajo med najpomembnejše sestavine medu.
• Omogočajo nastajanje medu iz raznih vrst medičine.
• Izločajo jih goltne in slinske žleze pri čebeli. 
• So sestavni del prebavnih sokov, sline pa tudi v vseh celicah živih organizmov.
• Encimi so beljakovine, ki pospešujejo hitrost kemičnih reakcij v živih organizmih, skratka omogočajo presnovo pri telesni temperaturi.

Invertaza ali saharaza
• Izhaja delno že iz nektarja v glavnem pa je izloček slinskih žlez pri čebelah.
• Njena lastnost je, da razgrajuje saharozo v enostavne sladkorje.
• Več tega encima izločajo mlade čebele, stare pa manj.
• Čebele hranjene s trsnim sladkorjem (saharoza), tega ne morejo invertirati v celoti, zato je to pomemben dejavnik za ugotavljanje pristnosti medu.
• S staranjem in segrevanjem se encimi v medu razkrojijo in encimsko delovanje medu lahko povsem preneha.

Amilaza ali diastaza
• Pomemben encim v medu pri analizi medu na pristnost.
• Sodeluje pri razceplanju velikih škrobnih molekul v sladni sladkor ali maltozo, ki sestoji iz dveh molekul glukoze.
• Je sestavni del nektarja in iz njegove količine v medu je možno ugotoviti ali je med ponarejen. 
• Je zelo občutljiva na toploto in pri 60 °C večji del encima že propade.

Glukoza oksidaza
• Je encim, ki je aktiven le v nezrelem ali razredčenem medu.
• Največjo aktivnost ima pri 25 do 30% koncentraciji sladkorja. Pri višjih koncentracijah sladkorja njegova aktivnost preneha.
• Oksidira glukozo pri čemer nastane glukonska kislina.
• Vsporedno se tvori vodikov peroksid, ki deluje baktericidno. Del ga razpade v vodo in kisik, del ga ostane in varuje med pred škodljivimi mikroorganizmi.

Katalaza
• Encim, ki vodikov peroksid razkraja v vodo in kisik.
• Prisotna je v medičini in cvetnem prahu. 
• Nekatere vrste medu ne vsebujejo katalaze in spadajo med med z visokim mikrobicidnim delovanjem. Med bele detelje, med pravega kostanja.
• Mane vsebujejo še različne encime, ki izvirajo od povzročiteljev medenja.

Vitamini v medu
V medu so raztopljeni v vodi topni vitamini in sicer:
• vitamini B kompleksa
• vitamin C (askorbinska kislina)
• pantotenska kislina
• folna kislina
• Vitaminov A, D, E in K, ki so topni v maščobah v medu ni ali pa le v sledovih (cvetni prah).
Količine vitaminov niso velike, kljub temu pa je med pomemben vir le teh.

Beljakovine in aminokasline v medu
Beljakovine izvirajo iz medičine, delno pa tudi iz prebavnih žlez čebel. Med vsebuje malo beljakovin. Največ jih je v medu jesenske rese do 1,8%, ostale sorte pa vsebujejo okrog 0,2% beljakovin. Beljakovine so sestavljene iz aminokislin (v medu cca.20) .

Glavni vir beljakovin za čebele je cvetni prah.
Prostih aminokislin je v medu zelo malo v povezavi s sladkorji v medu tvorijo melanoidine, ki so temno obarvani. Med, ki vsebuje več beljakovin je temnejše barve. Gozdni med je bogatejši s beljakovinami.
Najpomembnejša aminokislina v medu je prolin , ki je povezana z nastankom aromatičnih snovi.
Druga pomembnejša aminokislina je fenilalanin, ki sodeluje pri nastanku aromatičnih sestavin v medu. Največ ga je v žajblovem medu, ki ima izredno aromatičen okus. 
V gozdnem medu ga je veliko manj kot v cvetličnem medu.

Rudninske snovi v medu
• Rudninske snovi spadajo med elektrolite. To so snovi, ki razstopljene v vodi prevajajo električni tok. 
• Več jih je bolje prevajajo el. tok. 
• Cvetlične vrste medu običajno ne presegajo 0,35% rudninskih snovi. Njihova električna prevodnost je manjša od 0,8 mS/cm.
• Gozdne vrste medu vsebujejo do 1% rudninskih snovi njihova električna prevodnost je večja od 0,8 mS/cm.
• Najbogatejši je kostanjev med, ki vsebuje lahko tudi do 1,3% rudninskih snovi.
• V medu se nahajajo v obliki soli natrija, fosforja, kalija, kalcija, silicija, magnezija, železa, mangana.

Vsebnost mineralov v medu

element

Povprečje v svetlem medu (ppm)

Povprečje v temnem medu (ppm)

Kalij

205

1676

Žveplo

58

100

Klor

52

113

Natrij

18

76

Kalcij

49

51

Fosfor

35

47

Magnezij

19

35

Železo

2,4

9,4

Mangan

0,3

4,1

Baker

0,6

0,6






Električna prevodnost medu
Če med raztopimo v destilirani vodi, lahko izmerimo električno prevodnost narejene raztopine.








Set za merjenje el.prevodnosti 



Vsebnost vode v medu :Koliko vode lahko vsebuje med?
• Med, ki ga dajemo v promet lahko vsebuje največ 20% vode.
• pri medu iz rese in pekovskem medu je lahko največ 23% vode. 
• Med, ki ga želimo prodajati z blagovno znamko Slovenski med kontrolirane kvalitete lahko vsebuje največ 18,6% vode.
Manj vode vsebuje med, manjša nevarnost obstaja za fermentiranje.

Refraktometer za merjenje vsebnosti vode v medu 

Na meji med svetlejšim delom in modro obarvanim delom skale odčitamo % vsebnosti vode.
Instrument je odvisen od delovne temperature. Umerjen je pri 20C.Glede na odstopanje temperature na hrbtni strani odčitamo vrednost, ki jo prištejemo ali odštejemo izmerjeni vsebnosti vode.




 

Kristalizacija medu
Kristalizacija je nastanek in rast kristalov. Gre za naraven pojav, ki se zgodi skoraj v vseh sortah medu.
Odvisna je od:
• razmerja glukoza : fruktoza in glukoza : voda. Med z manj glukoze kristalizira kasneje.
• temperature in časa shranjevanja
• prisotnosti kristalizacijskih jeder
• količine vode
Kristalizira le med naravnega izvora!!
Melicitoza je težja od ostalih sladkorjev in pade na dno posode. Kristalizira že v satju – cementni med.
Cvet nastane pri medu z manjšo vsebnostjo vode. Pri kristalizaciji nastane veliko praznega prostora, kamor med kristale vdre zrak in površina postane bele barve.

Pogoji za nastanek cveta na medu:
• med z malo vode v suhem prostoru
• izpostava večjim temp. spremembam
V večini primerov cvet na medu pomeni, da je med kvaliteten.
 

Pomni!!!
• Vedno točimo zrel med!
• Med je hidroskopična snov, ki veže nase vlago iz zraka, zato morajo biti posode tesno zaprte!
• Med v posodi nima enakomerne vsebnosti vode!
• Pri dnu je vode manj, na površini posode pa je je lahko občutno več.
• Da obstajajo dežele kjer potrošniki ne kupujejo meda, ki ni kristaliziran zaradi suma, da je ponarejen.

6. Vrste medu in njihove značilnosti

Slovenija je majhna, a raznolika dežela. Ima bogato izbiro rastlinstva in zato premore precej različnih sort medu.
Pravilnik o medu nam daje pravico, da med poimenujemo po botaničnem izvoru. Za pravilnost označbe je odgovoren čebelar.

Kaj je potrebno za določitev sorte medu?
• Ugotavljanje senzoričnih lastnosti medu,
• merjenje električne prevodnosti,
• laboratorijske analize sestavin,
• laboratorijske analize na cvetni prah.

Osnova za prepoznavanje medu je senzorična (organoleptična) ocena.
Ocenimo lahko : 
• konsistenco medu
• barvo medu
• aromo medu

Konsistenca medu:
Tekoči med: 
• V tekočem medu ni vidnih kristalov.

Kremni med: 
• Je fino kristaliziran med.

Med v satju: 
• Je med, shranjen v celicah satja, kjer je bil proizveden.

Med s kosi satja: 
• V tekočem medu so deli medu v satju.

Barva medu:
• Med ima zelo širok barvni spekter od vodeno bele do temno rjave, skoraj čme.
• Po kristalizaciji med posvetli.
• Barva svežega medu je odvisna od mineralne sestave in botaničnega izvora.
• Barva medu je posledica barvil, ki jih vsebuje. To so predvsem karotenoidi in ksantofili, izvira pa tudi iz polifenolov in flavonoidov.
• Staranje ali segrevanje medu intenzivira njegovo barvo.

Aroma medu:
Aroma medu je odvisna od njegove sestave, predvsem vsebnosti različnih snovi v medu:
• metilantranilat (v medu citrusov in sivke)
• formaldehid in acetaldehid (v medu repice in detelje)
• izomilformitat, acetat, fenilacetat, različni alkoholi...

Med cvetličnega izvora:
• Aroma cvetličnega medu se razlikuje od arome gozdnih medov. 
• Ima vonj in aromo cvetlice iz katere izhaja.
• Okus je običajno slajši kot pri gozdnem medu.
• Barva je običajno svetlejša kot pri gozdnih vrstah medu. 
• Elektro prevodnost je nižja. Kislost je višja (3,6 - 4,3).
• V cvetličnem medu je prisotno precej cvetnega prahu, na osnovi katerega tudi določimo vrsto medu z mikroskopsko analizo.

Med gozdnega izvora:
• Je bolj moten (cvetlični - bister). 
• Od cvetličnega se razlikuje tudi po gostoti in sestavu. 
• Vonj je različen glede na vrsto mane.
• Okus po žganju, karamelu ali smoli (benzaldehid- grenki mandelji).
• V ustih se težko raztaplja.

Sorte medu po botaničnem poreklu, ki ga pridelamo v Sloveniji
Običajno:
Akacijev med
Smrekov med
Lipov med
Kostanjev med
Hojev med
Cvetlični med
Gozdni med

Redkeje:
Škržatov med
Med oljne repice
Regradov med
Javorjev med
Češnjev med
Hrastov med
Ajdov med
Žajblov med
 
Akacijev med
• Skoraj brezbarven do svetlo rumen.
• Nežen šibko sadežen vonj po akacijevem cvetju.
• Nežno fina aroma po vanilijevih bombonih in po sladkem sirupu.
• Kristalizira počasi, kristali so veliki in se hitro topijo.

Cvetlični med
• Zelo raznolika barva od rumene do rjave odvisno od rastline in dodatka mane.
• Srednje do precej intenziven vonj zelo različen, prijeten po travniku in zeliščih.
• Aroma srednje do precej intenzivna zelo različna prijetna, po travniku in zeliščih.
• Kristalizacija je lahko delna, nepravilna. Kristali so običajno veliki.

Smrekov med
• Srednje do temno jantarne barve z rdečim odtenkom, sijoča.
• Vonj precej intenziven po smoli, spominja na sirup ali zeliščne bonbone.
• Precej intenzivna aroma spominja na sirup proti kašlju, zeliščne bonbone in smolo.
• Kristalizira počasi ali zelo hitro.

Hojev med
• Temno sivo rjava barva s temno zelenim odtenkom.
• Srednje intenziven vonj, karakterističen po smoli in mleku v prahu ter žganju.
• Srednje do precej intenzivna aroma karakteristična po smoli, sladu, mleku v prahu in žganju. 
• Običajno kristalizira počasi. Kristaliziran je svetle barve.

Gozdni med
• Svetlo do temno rjave barve lahko z rdečim ali zelenkastim odtenkom.
• Vonj precej intenziven zelo različen glede na vrsto mane, po smoli.
• Aroma precej intenzivna, različna glede na vrsto mane, po smoli, sirupu ali zeliščnih bonbonih.
• Kristalizira srednje hitro celotna količina.

Žajblov med
• Barva je zlatorumena z opalnim sijajem.
• Ima močan vonj, vendar ne izrazito po žajblju.
• Je milega okusa s sledom grenčine.
• Nerad kristalizira, kristaliziran je drobnozrnat in živo rumene barve.

Med oljne repice
• Tekoč je svetlo rumen do slamnato rumenmalo moten. 
• Kristalizira zelo hitro, kristali so fini, drobni.
• Kristaliziran je sivkasto-bel.
• Ima bolj ali manj izrazit vonj po "zelju, včasih tudi vulgaren, surov, spominja na slamo in steljo. 
• Okus je manj neprijeten kot vonj. ima okus po olju.

Regratov med
• Regratov med je zlato rumen, bleščeče in zelo čiste barve. Podoben sončnici. 
• Kristalizira zelo hitro, običajno fino. 
• Ima vulgaren vonj, neprijeten, po urinu in zmečkanih regratovih cvetovih.
• Ima aromo po smoli, sladkem lesu, skoraj nežna. 
• Pusti obstojno grenkobo v ustih.

Lipov med
• Barva kremno bela z rumenim ali zelenim odtenkom ali zelo rumena.
• Zelo karakterističen močan vonj po lipovem cvetju in mentolu.
• Srednje intenzivna aroma zelo značilna po mentolu, lipovem cvetju zeliščih ali svežih orehih. 
• Kristalizira običajno počasi in ne enakomerno, kristali so veliki. Lahko pa kristalizira tudi hitro.

Kostanjev med
• Jantarna, bolj ali manj temna barva z rdečkastim ali zelenkastim odtenkom.
• Intenziven vonj po kostanjevem cvetju. Po grenkem, močan oster lahko odbijajoč vonj.
• Intenzivna zelo karakteristična ostra aroma. Obstojna grenkoba po zeliščih in pelinu.
• Kristalizira počasi, kristali so grobi.


Avtor: Stane Plut