Zgodovina



Najstarejši prikaz človekovega odnosa do čebel je nastal pred 20 do 30 tisoč leti v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valenciji. Prastara risba prikazuje dve osebi pri ropanju čebeljega gnezda. Visita na nekakšni vrvi oziroma vzpenjavki, čebelarn odvzemata med, pri tem pa si pomagata z dimom. Podobno čebelarijo marsikje še danes.

Od popolnega ropanja čebeljih gnezd do gozdnega čebelarjenja pot ni bila dolga. Človek je kmalu spoznal, da je mnogo ugodneje čebele le delno oropati in jim pustiti ravno toliko hrane, da preživijo naslednjo zimo. S tem naslednje leto odpade naporno iskanje novih čebeljih družin na težko dostopnih mestih. Sledil je naslednji korak – človek je čebeljim rojem nastavil urejene votline in jih tako privabil na še lažje dostopna mesta. To pa je bilo že pravo gozdno čebelarjenje. Čebelarji so se že morali dogovoriti, kje bodo čebelarili, da si ne bodo medsebojno hodili v zelje. Opisani način čebelarjenja je bil predvsem značilen za slovanska plemena in se je z naselitvijo naših prednikov razširil tudi na ozemlje sedanje Slovenije. V srednjem veku je bilo čebelarstvo zelo cenjeno, ker je bil med najcenejše sladilo, vosek pa so ljudje uporabljali za razsvetljavo. V 18. in 19. stoletju je gozdno čebelarstvo polagoma zamrlo, čebelarjenje zraven doma je postalo donosnejše.

Čebelarji na domu so najprej čebelarili v duplih, ki so jih izsekali iz dreves. Pozneje so tako duplo že ročno izdolbli z orodjem in izdelali korita, klade in polklade. Sprva so tako urejena bivališča postavljali pokonci, kasneje pa so jih položili po dolgem in jih začeli nalagati v skladanice. Sledila so polkrožno izdolbena korita z ravno podnico. Spredaj in zadaj so namestili panjsko končnico z odprtino za izlet čebel. To pa je bil že pravi čebelji panj, predhodnik kranjiča. Izdolbena korita so se uporabljala zelo dolgo, najmanj od leta 1240 pa do začetka tega stoletja. Z razvojem žagarstva v 14. stoletju se je kmalu pojavil panj iz desk, na Slovenskem imenovan tudi kranjič.

V skladanicah panjev pa sta se pojavili nepričakovani težavi – ropanje in zaletavanje čebel. Tudi propad družin zaradi brezmatičnosti je bil pogost pojav. Čebelarji so kmalu spoznali, da dobra označitev čelne panjske končnice lahko povečini reši nastale probleme. Od tod pa do slikanja panjskih končnic na Slovenskem pa je bil le kratek korak. Prve poslikane končnice so se pojavile v drugi polovici 18. stoletja. V 19. stoletju se je umetnost slikanja končnic na Slovenskem močno razširila in potem v začetku 20. stoletja z izumiranjem kranjičev polagoma zamrla. V času uporabe panjev s poslikanimi panjskimi končnicami ni skoraj nihče pretirano mislil na morebitno umetniško vrednost končnic, nanje smo postali pozorni šele v novejšem času. K sreči nam je uspelo rešiti velik del panjskih končnic z res veliko umetniško vrednostjo in jih vključiti v muzejske zbirke, predvsem v Čebelarski muzej v Radovljici, ki deluje od leta 1960.

Poleg panjskih končnic je naše čebelarstvo zaznamoval tudi čebelnjak, uljnjak.
V primerjavi z drugimi narodi so naši predniki poleg funkcionalnosti poskrbeli  tudi za zunanji videz zaščitene skladovnice kranjičev. Sčasoma so se na Slovenskem izoblikovali trije tipi čebelnjakov – alpski, celinski in kraški. Prva dva sta bila v celoti lesena, tretji pa je bil zidan. Stari čebelnjaki na Slovenskem so neizčrpen vir pri preučevanju zgodovine našega stavbarstva, ki doslej zagotovo še ni bilo zadovoljivo obravnavano.

Uporaba čebeljih pridelkov

Omenili smo že, da je bil med pred pojavom sladkorja najcenejše in včasih edino sladilo. Še bolj je bil cenjen kot zdravilo. Med so uživali še posebej v prazničnem času. Že od srednjega veka so ga uporabljali za izdelavo medenega peciva – lecta, ki je bilo med našimi predniki zelo priljubljeno. V naši narodni zapuščini imamo več kot sto različnih lesenih modelov, številni od njih so prave rezbarske mojstrovine. Konec 19. stoletja pa so se pojavili enostavnejši pločevinasti modeli. Pečene kruhke so potem dodatno okrasili z raznobarvnimi črtami, kmalu so se pojavile tudi tiskane okrasne nalepke.
Nemajhen del pridelanega medu so naši predniki uporabili za izdelavo medice. Medeno satje so gnetli v topli vodi toliko časa, da se je med raztopil. Raztopino so precedili in tako izločili voščine. Zanimiv je preskus gostote raztopine – sveže kokošje jajce je moralo plavati dva prsta pod površino. Raztopino so potem kuhali, da se je primerno zgostila, precedili skozi platnen prt, spravili v sode in postavili na toplo. Po nekaj dneh vrenja je bila medica gotova. Zanimivo je, da se je žganje iz medu pojavilo šele v 19. stoletju, v tem obdobju so začeli izdelovati tudi medeni liker.
Čebelji vosek je bil dolgo zelo cenjen pridelek in že od časov Karantanije pomembno izvozno blago. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki so ga uporabljali za kupovanje odpustkov. Voščene sveče so bile najimenitnejše za razsvetljavo. Vosek so uporabljali tudi pri pečatenju pomembnejših listin in relikvij, za izdelovanje podob, za poslikavanje pirhov in kot sestavino voščenih kitov. Vosek ni bil poceni – njegova vrednost je bila najmanj petkratnik cene medu. Kljub majhnim razpoložljivim količinam je bilo za naše prednike pomembno pridobivanje voska in trženje z njim.
 

Slovensko čebelarstvo v 18. stoletju

V tem obdobju so slovensko čebelarstvo zaznamovali predvsem trije veliki možje: Anton Janša, Peter Pavel Glavar in Janez Anton Scopoli.

ANTON JANŠA (1734-1773). 
Sredi 18. stoletja so bili čebelarji dežele Kranjske zelo razgledani. Ljudje so poznali marsikatero skrivnost iz čebeljega življenja in se niso niti zavedali, da so v znanju vodilni v svetu.
Ni čudno, da je iz tega okolja izšel čebelar, na katerega smo Slovenci ponosni še danes, to je bil prvi učitelj čebelarstva na Dunaju Anton Janša z Breznice pri Žirovnici.
Anton Janša je odšel na Dunaj z bratom Lovrencem, da bi se izučil risarske obrti v bakrorezni šoli. Kot zavzet čebelar pa je kmalu zašel v čebelarsko druščino in tam pokazal ves svoj talent. Prijavil se je na razpis za prosto mesto čebelarja pri Nižjeavstrijski kmetijski družbi leta 1769 in bil sprejet največ po zaslugi rojaka Petra Pavla Glavarja. Naslednje leto je bil Anton Janša imenovan za učitelja čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju. V borih treh letih ustvarjalnega dela je postal nesmrten z dvema knjigama, in sicer z Razpravo o rojenju, ki je izšla leta 1771, in s Popolnim naukom o čebelarstvu, ki je izšla po njegovi smrti, leta 1774. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov.


PETER PAVEL GLAVAR (1721-1784) se je kot duhovnik veliko ukvarjal tudi s kmetijstvom in čebelarstvom. Bil je močno dejaven pri Kmetijski družbi v Ljubljani, kjer je bil vnet zagovornik čebelarstva in preprostih čebelarjev. S svojim odgovorom na predlog dunajske vlade za izboljšanje čebelarstva v c. kr. deželah je posredno močno vplival na svojega rojaka Antona Janša. Zanimivo je, da je kot ocenjevalec članka ljubljanskega kirurga Humla o odkritju, da se matica res plemeni zunaj domačega panja, k besedilu pripisal »z več troti in ne le z enim.. S to trditvijo je prehitel ostali svet za več kot dvesto let. V letih od 1776 do 1778 je prevedel v slovenščino Janševo Razpravo 0 rojenju, jo deloma dopolnil, vendar je Kmetijska družba v Ljubljani ni izdala. Dve leti pozneje je na lastno pobudo ustanovil čebelarsko šolo na Lanšprežu in organiziral prvo vaško zadrugo.
JANEZ ANTON SCOPOLI (1723-1788) je bil sodobnik Petra Pavla Glavarja in verjetno tudi njegov dober znanec iz Kmetijske družbe v Ljubljani. V delu Entomologia Carniolica je prvi sporočil svetu, da se matica oplodi s troti zunaj domačega panja. Bil je v pisnih stikih z enim največjih raziskovalcev vseh časov Carlom v. Linnejem (1707-1778). Nasploh pa v njegovih spisih zasledimo precej besedila, ki ga lahko najdemo tudi pri Petru Pavlu Glavarju.
Prvo slovensko čebelarsko knjigo smo dobili Slovenci leta 1792 s prevodom druge Janševe knjige z naslovom Popolnoma podvuzhenje sa vsse zhebellarje, ki ga je pripravil štajerski čebelar JANEZ GOLIČNIK (1737-1807), župnik iz Griž pri Žalcu.
Osemnajsto stoletje zaznamuje tudi ustanovitev prvega čebelarskega društva. 14. aprila 1781 so se organizatorji zbrali v cerkveni hiši na Rodinah (pri Žirovnici) in ustanovili Čebelarsko bratovščino. To je bilo prvo slovensko čebelarsko društvo, ki je imelo svoj sedež, svoje vodstvo, popisane člane (397 članov), pobrano članarino in svoja pravila. Bratovščino pa so kmalu razpustili z državnim odlokom.

Čebelarstvo v 19. in prvi polovici 20. stoletja

Devetnajsto stoletje je bilo za čebelarstvo prelomno. V tem času so se pojavili panj s premičnim satjem, satnice, točilo, matične rešetke, kadilnik in druga drobna oprema, ki je precej olajšala oskrbo čebel in čebelarjenje na med.

Poleg vseh novosti je nastala nova zvrst čebelarjenja — zreja rojev in čebeljih družin za prodajo. Trgovina s čebelami se je postopoma preoblikovala v trgovino z maticami.
Prve čebele je iz dežele Kranjske poslal baron Rotschi.itz iz Višnje Gore v rojstni Dortmund v Nemčiji v letu 1857. Izkušnje so bile nadvse spodbudne. Trgovina s kranjsko čebelo se je v dobrih dveh desetletjih močno razmahnila in dosegla vrhunec na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Poleg najvidnejših trgovcev barona Emila Ravenegga Rotschiitza, Mihaela Ambrožiča iz Mojstrane in Jana Strgarja z Bitenj pri Bohinju je Anton Žnideršič leta 1901 objavil še imena 21 trgovcev, ki so se ukvarjali tudi z izvozom čebel.
Ponudba čebel je bila na moč pestra, vse bolj je prevladovala trgovina za vsako ceno — ne glede na kakovost. Kmalu se je pojavila prepoved uvoza čebel v Združene države Amerike, sledila je prepoved uvoza čebel v Nemčijo. Z nastankom kraljevine SHS in v kasnejši Jugoslaviji se je v slovenskem čebelarstvu vse bolj uveljavljal panj s premičnim satjem, AŽ-panj. Naenkrat ni bil več glavni cilj čebelarjenja roj, temveč med. Tega pa v letih od 1921 do 1929 ni manjkalo. Podatki pričajo, da je bilo celo desetletje v primerjavi s poznejšim obdobjem zelo medeno, saj so čebelarji iztočili več kot 22 kg na opazovalni panj.
Kljub vsemu je sedem desetletij trajajoče obdobje intenzivnega izvoza čebel pred medenim desetletjem označeno kot zlato obdobje našega čebelarstva. Kranjska čebela je postala druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu, v Evropi celo vodilna. Podatki o skupnem številu izvoženih čebeljih družin in matic niso znani, iz dosegljivih virov lahko ocenimo, da je v obdobju 1857-1920 preseglo število 150.000. Trgovina s čebelami pa je imela za nas še eno zelo ugodno posledico. V številnih deželah so domače avtohtone čebele z vnašanjem novih pasem izginile, pri nas pa se je vse do današnjih dni ohranila čista avtohtona kranjska čebela.

Organiziranost čebelarjev

Leta 1873 se je v Ljubljani zbrala skupina čebelarjev in po zgledu moravskih čebelarjev ustanovila dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo. Prvi predsednik novo ustanovljenega društva je bil baron Emil Ravenegg Rotschutz. Društvo je začelo za svoje slovenske člane izdajati glasilo Slovenska čebela, za nemške pa Kreiner Biene. Oba mesečnika je urejal Jožef Jerič (1823-1888), župnik iz Dobovca nad Trbovljami.
Leta 1875 se je društvo preimenovalo v Slovensko društvo za umno čebelarstvo, predsednik pa je postal dotedanji podpredsednik Jožef Jerič. Število članov se je gibalo okoli 200, rednih plačnikov članarine je bilo komaj polovica. Glasilo Slovenska čebela je izhajalo deloma v skrčenem obsegu in z velikimi zamudami do konca leta 1882, društvo pa je neopazno prenehalo delovati nekaj let pozneje.
Na pobudo Janeza Modica (1846-1889) so se leta 1883 zbrali gorenjski čebelarji in sadjarji na Lescah in ustanovili Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko s sedežem na Jesenicah. Društvo je pomagalo svojim članom pri prodaji in nakupu čebel, medu, voska in sadja po primerni ceni, svetovalo pri čebelarjenju ter oskrbovalo čebelarje s panji in sadnimi sadikami po znižani ceni. Že naslednje leto je priredilo na Lescah čebelarsko in sadjarsko razstavo ter jo povezalo s praznovanjem 150-letnice rojstva mojstra Antona Janša in z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši na Breznici.
Društvo je ves čas svojega obstoja (do julija 1889) izdajalo glasilo, mesečnik Slovenski čebelar sadjerejec. Urejal ga je učitelj na Dovjem Franjo Jeglič (1856-1935). Skrb za pospeševanje čebelarstva je čez nekaj let spet prešla na Kmetijsko družbo v Ljubljani. Ta je bila po zaslugi njenega ravnatelja Gustava Pirca učinkovitejša od do tedaj propadlih društev.
Ustanovni občni zbor Slovenskega osrednjega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani je bil 24. januarja 1898 v pisarni Kmetijske družbe. Društvo je takoj pričelo izdajati svoje glasilo Slovenski čebelar, ki izhaja še danes. Uredništvo je prevzel učitelj v Šmartnem pod Šmarno goro Frančišek Rojina (1867-1944), ki je to delo opravljal 21 let.
Zanimivo je, da je Čebelarska zveza Slovenije izdala v prvi polovici svojega obstoja le troje strokovnih del, in sicer prevode obeh Janševih knjig, leta 1934 knjigo o Antonu Janšu, ki jo je napisal profesor Stane Mihelič, in leta 1935 Jugovo knjigo Praktični čebelar.
Leta 1935 je CDS kupilo na Slovenski cesti (tedanji Tyrševi) pritlično hišo ter v njej uredilo svoje pisarne in trgovsko poslovalnico za čebelarske potrebščine (čebelarno). Nakup je omogočil denar, ki se je od leta 1921 s prostovoljnimi prispevki nabral v Skladu kamnov za čebelarski dom, in deloma tudi na dolg.
Knjigo Fr. Lackmayerja (1863-1946) Urn-ni čebelar je izdala Mohorjeva družba v Celovcu, in to v veliki nakladi 84.389 izvodov, tako da je prišla skoraj v vsako slovensko hišo. V drugi, nekoliko skrajšani izdaji, ki je izšla leta 1922, je pisec upošteval novejše pridobitve in tudi AŽ-panj. 

Avtor: dr. Janez Poklukar