Pravi kostanj

01.06.2017 10:08:21
Tehnologija
Pravi ali domači kostanja (Castanea sativa MIll.) je v naših in evropskih gozdovih med pomembnejšimi gospodarsko medovitimi drevesnimi vrstami. Najdemo ga skoraj po vsej Sloveniji z izjemo Koroške. Dobro uspeva na kislih, globokih, zmerno vlažnih in s kalijem bogatih tleh ter v zavetrnih, sončnih legah na nadmorskih višinah od 300-700 metrov. Kostanj lahko doseže izredno visoko starost tudi do 2500 let.
Zraste do 35 metrov visoko in doseže premer do 3m. Skorja je v mladosti srebrno siva in gladka. S starostjo razpoka in postane rjavo siva. Razpoke so globoke in spiralno potekajoče. Listi so dolgi 10 -30 cm jajčasto suličasti, nazobčani in s spodnje strani svetlejši.
To je enodomna rastlina, ki jo po večini oprašujejo žuželke v majhnem deležu pa tudi veter. Pravi kostanj je eden izmed redkih primerov postopnega prehajanja od žužkocvetnosti k vetrocvetnosti. Cvetovi obeh spolov rastejo na skupni, 10-30 cm dolgi pokončni osi in sestavljajo nekakšno dolgo mačico; moški so v skupini po trije ali več razporejeni skupaj po vsej njeni dolžini, ženski pa rastejo le v spodnjem delu. Pri moškemu cvetu je najopaznejših 8-12 rumenobelih prašnikov, ženski cvetovi so razviti posamično ali do največ trije skupaj v ovoju, iz katere se pozneje razvije bodeča ježica.
Pravi kostanj ima rad topla a ne preveč sušna poletja. Zelo je občutljiv na pozno spomladansko in zgodnjo jesensko pozebo, ki povzročata pozebo listov, cvetov, mladih poganjkov, slabo dozorevanje in prezgodnjo odpadanje listov.   
Pravi kostanj cveti razmeroma pozno, zato predstavlja pomembno čebeljo pašo. Cvetenje se začne v drugi polovici meseca junija, glede na nadmorsko višino pa se lahko cvetenje zavleče celo v prvo dekado julija. Velja za eno bolj zanesljivih paš v Sloveniji, vendar je v primerjavi z robinjo nekoliko manj obilen. Za medenje je nujno toplo vreme brez vetra in z dovolj vlage v zraku. Pravi kostanj je zelo občutljiv na meglo in nenadne nevihte. Ker pa ima plitev cvet tudi suho vreme neugodno vpliva na medenje, saj hitro izsuši nektar. Z moških cvetov čebele sprva prinašajo le cvetni prah, ki je izjemno kakovosten, visoko hranilen ter temno rumene do zalenkastorumene barve, kasneje pa poleg cvetnega prahu izloča tudi medičino. Donosi cvetnega prahu so lahko izredno veliki, kar čebelam predstavlja pomembno beljakovinsko rezervo v poletni brezpašni dobi. Medenje na kostanju lahko traja od 3 do 4 tedne. V najboljših razmerah lahko čebelja družina na kostanju nabere do 25 kg medičine. Največji dnevni donosi so lahko do 4 kg. Poleg nektarja se ob cvetenju lahko pojavi tudi mana, ki jo izločajo različne vrste.
Med je v tekočem stanju rjavkastordeč in je včasih precej podoben smrekovemu medu. Temno barvo dobi zlasti tedaj, kadar vsebuje več mane. Po okusu je grenak, verjetno zaradi velike vsebnosti cvetnega prahu.
Nekdaj je kostanjev med veljal za manj cenjenega in so ga predvsem uporabljali za spomladansko dražilno krmljenje čebel. Pozneje je zaradi svojih dokazano zdravilnih lastnosti pridobil zaupanje in danes dosega višjo ceno kot cvetlični med.
Največjo izgubo kostanja je povzročil kostanjev rak, ki ga povzroča zajedavska gliva, katero so prvič v Sloveniji zabeležili leta 1950 in je dodobra zdesetkala kostanjeve gozdove v Sloveniji. K sreči se je v zadnjem obdobju napadenost kostanja z omenjeno glivo zmanjšala, saj kaže kostanj določeno mero odpornosti, kar je posledica okuženosti glive z neko vrsto virusa.
Pa vendar, da ne gre vse brez težav  se je pojavil nov škodljivec, ki tudi povzroča škodo na kostanju. To je zajedavec kostanjeva šiškarica, ki jo je v Evropo prinesel človek. Prvič je bila pri nas opažena leta 2005. Kostanjeva šiškarica močno zmanjša plodenje pravega kostanja, saj poleti izlega svoja jajčeca v cvetne in listne popke dreves. Spomladi se iz njih izležejo ličinke, te pa s svojimi izločki povzročijo, da se iz popkov namesto listov in cvetov razvijejo do 2 cm debele zelene šiške. Takšno hudo napadeno drevo je od daleč videti, kot da bi bilo golo. Takšno drevo za čebele ne omogoča paše in tako zmanjša pridelavo kostanjevega medu. Prav tako se zmanjša pridelava kostanjevega cvetnega prahu. V namen preprečitve propada pravega kostanja so aprila 2015 spustil v nasad kostanja v Novi gorici naravnega sovražnika šiškarice, parazitsko osico (Torymus sinensis). Njen življenjski cikel se povsem ujema s ciklom kostanjeve šiškarice. Osica v šiške izleže jajčeca, iz katerih se kmalu razvijejo ličinke. Te se hranijo z ličinkami kostanjev šiškarice, ki jih uničijo še preden se do konca razvijejo. Za zdaj kaže, da je osica zelo uspešna in v nekaj letih, če se bo pri nas uspešno razmnožila, lahko pričakujemo zmanjšanje populacije kostanjeve šiškarice ter povečanje obroda ter pomembno za nas čebelarje povečanje cvetenja pravega kostanja.
 
Aleš Bozovičar, JSSČ
 
Viri:
  • Franc Šivic in drugi., (2015), Čebelje paše v Sloveniji.
  • Brus R., (2007), medovite rastline – pravi kostanj, Slovenski čebelar. april, maj, junij, št. 4, 5, 6.

Fotografije