Medovita drevesa - Lipe

26.05.2017 12:33:09
Tehnologija
Lipe (znanstveno ime Tilia) so rod dreves z mehkim lesom in z listi srčaste oblike. Običajno jih ne povezujemo z gozdom, čeprav je tudi gozdno drevo. Največkrat jih vidimo na dvoriščih, na vaških trgih, ob gostiščih, v parkih in drugje, kjer s svojo mogočno krošnjo delajo senco. Za Slovence imajo poseben, simbolni pomen oziroma veljajo za središče družbenega življenja pri vseh Slovanih.
 
V Sloveniji rastejo predvsem tri vrste lip: malolistna lipa ali lipovec (Tilia cordata Mill.), velikolistna lipa ali lipa (Tilia platyphhyllos Scop.) in balkanska srebrna lipa (Tilia tomentosa Moench.) Prvi dve sta avtohtoni in rasteta tudi v gozdovih po skoraj vsej državi, srebrno pa najdemo predvsem v mestnih parkih in drevoredih. Veliko ljudi zmotno misli, da je lipa žensko drevo, lipovec pa moško. V resnici so vse tri drevesne vrste enodomne, ker so v cvetju tako ženski (pestiči) kot tudi moški spolni organi (prašniki).
Med seboj jih je težko ločiti. Najlažje in najboljši jih ločimo po obarvanosti dlačicah v pazduhi žil na spodnji strani listov, ki so pri lipi svetle barve pri lipovcu pa rjave barve. Pri lipi je dlakav tudi listni pecelj. Te razlike je dobro poznati zlasti tedaj, kadar izboljšujemo čebeljo pašo in moramo vedeti katero vrsto lipe želimo posaditi na določenem mestu.
 
Lipa je listopadno drevo, ki zraste do 40 metrov visoko, deblo doseže v primeru 2 m ali celo do 5 metrov, ker zelo rada odganja iz panja, je pri zelo starih drevesih običajno skupaj zraščenih več debel, doseže pa lahko starost več sto let. Na prostem se krošnja bujno razvije in je sestavljen iz debelih vej. V gozdovih pa razvije vitko deblo in ožjo krošnjo. Koreninski sistem ima dobro razvit. Sestavljajo ga površinske in globlje korenine. Skorja oz. lubje je sivorjavo, včasih rahlo rdečkasta z navpičnimi brazdami. Listi so nad 8 centimetrov dolgi, srčasti na 2 do 4 centimetrov dolgem peclju. Cvetovi so rumenkasto zeleni blago dišeči, po 2 do 5 zraščeni s skupnim pecljem v socvetju. Izločanje nektarja je srednje močno. Posamezni cvet lipe lahko izloči 0,54 – 3,26 mg sladkorja na dan, kar je odvisno predvsem od dnevne in nočne temperature zraka in vlage. Izločanje traja približno 10 dni, če so temperature nižje od običajnih v tistem letnem času, pa tudi dva do tri tedne. Po podatkih iz Romunije je lahko donos iz lipovih sestojev od 250 do 800 kg na hektar na leto. Poleg nektarjev paše lahko v ugodnih razmerah čebele nabirajo tudi mano, ki jo izločajo uši na spodnji strani listov takrat so lahko donosi še večji o omenjenih. Plodovi so trdi majhni oreški, grahove velikosti, ki jih s prsti težko stremo.
Lipovec je v naravnih združbah pogostejši od lipe, saj bolje prenaša sušo in lahko raste na višjih nadmorskih višinah kot lipa. Če raste na samem je deblo kratko, krošnja pa košata. V gozdu ima razmerama dolgo deblo in kratko in ozko krošnjo. Glede na to so na prostem rastoča drevesa bogatejša s cvetovi in primernejša za pašo čebel. Kar govori tudi podatek, da je v njegovem socvetju od 5-11 rumenozelenih in prijetno dišečih cvetov. Ko je v polnem cvetenju, so vidni predvsem cvetovi, listja pa skoraj ni opaziti, kar ne velja za lipo. Lipovec cveti približno 14 dni kasneje kot lipa in se lahko v višjih legah paša nadaljuje še v mesec julij. Izločanje nektarja traja 12 dni in je ob ugodnih vremenskih razmerah kar obilno. Donosi so navadno do 3 kg na dan, lahko pa dosežejo tudi več kot 5 kg. Posamezen cvet izloči 0,15 – 3,02 mg sladkorja na dan. Po podatkih iz Romunije lahko sestoj lipovca da od 600 – 1000 kg medu na hektar na leto. Tudi pri lipovcu lahko poteka paša na mani, takrat je med temnejše barve. Če čebele naberejo samo nektar je med svetlorumene do zelenkaste barve.
Med lipe in lipovca nikoli ne trdi v satju izredno rad pa se strdi v posodi in to lahko že mesec ali dva po točenju. Lipov med ima prijeten okus in tudi vonj po lipovem cvetju, vendar v grlu nekoliko popraska in zagreni, zato ga nekateri uporabniki ne cenijo preveč. Čeprav ima poleg medu oljne ogrščice najbolj izražene bakteriocidne lastnosti na anaerobne bakterije v zobnih oblogah, ki so povzročitelji parodontalnih bolezni.
Aleš Bozovičar, JSSČ
 
Vir:
  • Franc Šivic in drugi, Čebelje paše v Sloveniji, ČZS 2015
 
 

Fotografije